Počitnice doma

Hladna umetna svetloba je razsvetljevala sejno sobo, v kateri je sedelo štirinajst mogočnikov galaksije. Dogovarjali so se o sodelovanju, poslovnih potezah, ki jih bodo vlekli in sploh stvareh, o katerih se pogovarjajo mogočniki. Te stvari nas načeloma ne zanimajo, saj so zelo dolgočasne, polne velikanskih številk, tako velikih, da si je štirinajsterica morala izmisliti zanje posebne predpone in oznake. Poleg tega uporabljajo veliko samo njim razumljivih kratic, dolgovezijo o popolnoma preprostih stvareh in pijejo peklensko drage substance, ki naj bi jim poživile telo in duha (v enem primeru pa amplitudo, ampak to ni bistveno za potek zgodbe). Važno je, da se sestanek bliža koncu. In da bo eden od štirinajsterice povedal nekaj, kar nas bo zanimalo.



"Gospodje, ostane še en problem, ki ga moramo eliminirati. Vem, da smo se v preteklosti posluževali njenih uslug, ker so nam večkrat bile prepotrebne. Ampak dejstvo ostaja in vse računice to potrjujejo. V galaksiji si ne moremo privoščiti nje."

Med štirinajsterico se je razvila živahna razprava. Padali so razlogi za in proti, razmišljali so o načinih, kako obiti to, naenkrat tako nevarno postavko in končno prišli do zaključka.

"Gospod predsedujoči, menimo, da bi nam trajna odstranitev ravno tako škodila, kot njen obstoj. Po drugi strani pa, kako ubiti najboljšega plačanega morilca v celotni galaksiji? Vemo, da ste že poskušali, a je načrt propadel. V nasprotnem primeru o tem sedaj ne bi razpravljali."

Predsedujoči je temno pozelenel. Sicer pa, kaj je mogel pričakovati drugega. Da bi jih prinesel okoli, je bilo tako malo verjetno, da niti sam ni verjel v to. Poskusiti ni greh.

"Moja projekcija kaže, da bomo čez približno devet mesecev na kritični točki delovanja in od tega je odvisno celotno gospodarstvo galaksije. Takrat si ne moremo privoščiti, da bi bila kjerkoli v bližini, po vašem mnenju pa ji ne moremo storiti nič takega, da bi jo efektivno zaustavili, a da sum ne bi padel na nas. Predlogi so dobrodošli."



Sedmi se je odkašljal in negotovo začel:

"Eh, em, če so moji podatki, eee točni, prihaja z eee, Zemlje in pripada vrsti, ki sama sebe imenuje, eee ljudje. Slučajno vem nekaj podrobnosti, ki bi bile za naš eee, primer zanimive, eee in bi jih lahko izkoristili."

Pričel jim je razlagati svoj načrt in dlje ko je razlagal, bolj so se glasovi nejevere pričeli umikati odobravajočemu mrmranju. Predsedujoči je zaključil:

"Prosim, da predlog Sedmega potrdite. Hkrati predlagam, da Sedmemu prepustimo potek naše diverzije. Hvala lepa gospodje, predlog je soglasno sprejet. Sedmi, pričnete lahko takoj."

Zdaj je za potek zgodbe važno, da srečamo glavno junakinjo. Sicer ni nujno, a ker smo v uvodu implicirali, da se ji bo nekaj zgodilo, bo to čeden preliv. Najti jo moramo v kakem eksotičnem kraju, takoj po boju s strašno in grozno in velikansko zverino, ki je terorizirala kak popolnoma nerazvit in beden kraj, a jo bodo zato prebivalci častili kot boga. Ali pa jo, ker nimamo Spielbergovega proračuna za posebne učinke, posadimo v domače okolje, kjer uživa zadnje trenutke spokoja, preden prispe kako pomembno sporočilo.



Prizorišče: Kalahanova oštarija, nekaj sto svetlobnih let stran od famoznega sestanka.

Alex je sedela za šankom in s politim pivom risala krogce po leseni površini. Kalahan se je, kot ponavadi, režal in brisal kozarce. Videl je, da Alex nekaj muči, saj žuli eno ubogo pivo že celi dve uri, vendar se je odločil, da bo igral ignorantskega žleht kelnarja. Poznal jo je, kot bi mu bila sestra, ali, bolje rečeno (vsaj po razliki v letih) hči. Potem pa je vse skupaj poslal k vragu, natočil dva vrčka piva in stopil k njej. Pograbil je cunjo in z eno samo vajeno kretnjo obrisal dokaj nespodobno risbo, ki jo je napacala na šanku.

"Povej, deklič, kaj te muči?"

"Kalahan, koliko časa si že tukaj? Koliko časa me že poznaš"

Zavzdihnil je. Pa ne, da ima punca eksistenčno krizo? Kdo je še videl kaj takega? Najbolje bo, da poskusi s čimbolj nevtralnim in poštenim odgovorom.

"Hm, niti ne vem. Tule čas teče malce čudno. Nekako imam občutek, da me čas popolnoma ignorira, ali pa se ustavi tukaj za eno hitro pivo, potem pa gre. Kar se pa tebe tiče, bi pa rekel, da strašiš okoli kakih dvajset let."

"Pet let, Kalahan, samo pet let je od tega, kar so me ugrabili in strernirali. Ostalo so časovne anomalije. In vseh teh pet let ne počnem drugega, kot bezljam po galaksiji, pobijam kreature, za katere si nekoč nisem mogla niti predstavljati, da sploh obstajajo, in sploh ne počnem nič drugega. Zdaj, ko imam par dni mir, se pa na smrt dolgočasim."

"Ja, poznam ta občutek. Sama sebi si odveč. Ne znaš početi drugega in zdaj se ti di, kot da je šlo življenje mimo tebe."

"Narobe. Kalahan, sploh me ne poslušaš. Veš. Kaj sem videla v zadnjih petih letih? Vedno samo tarče, vedno samo delo, vedno samo zaposlenost. Nobene zabave, vsi so bili tako prekleto resni, zmedeni ali zatopljeni v karkoli. Grobo povedano: Ali so v galaksiji vsi zapovedani prekletemu celibatu? Za druge ne vem, ampak sama sem potrebna na smrt. Nič, dopust imam, grem na Zemljo poiskat si enega žrebca!"

To rekši je odvihrala skozi vrata. Kalahan je gledal za njo z bebavim izrazom, ki se je počasi razpotegnil v standardno režanje. Ti vraga, a taka je torej ta stvar. Še vedno se je režal, ko ga je zaslepila močna svetloba, iz katere je izstopila suhljata senca. Potem je izgubil zavest.

Alex se je kar negotovo ozirala okoli sebe. Po petih letih je bila spet na Zemlji, tokrat takšni, kot jo je poznala. Da, občasno se je vračala sem, a vedno v drugih časovnih obdobjih. To, kar je sedaj videla, je bilo še najbližje besedi dom. Najela je sobo v hotelu in se z užitkom vrgla na veliko posteljo. Iz kovčka (ki ga je kupila malo prej) je vzela malo črno oblekico (ki jo je ravno tako kupila malo prej) in si jo kritično ogledala. Sama pri sebi je zadovoljno pomislila, da še ima nekaj ženskega okusa, potem pa se je slekla in stopila pod prho.

V svojih vesoljskih letih in najrazličnejših načinih umivanja je že skorajda pozabila, kakšen užitek ti nudijo kapljice vroče vode, ki nežno božajo tvoje telo. Zavzdihnila je in se prepustila vodnemu curku. Njeno telo je prevalovila toplota in roke, ki so drsele po njem so pričele raziskovati vsak griček in vdolbinico, kot da je najstnica, ki svoje telo šele odkriva. Pravzaprav je bila spet radovedna najstnica, ki prebuja svoje telo po tolikih letih odrekanja osnovnih življenjskih potreb. Pričela je tiho stokati, ko se je telo odzvalo, zaigralo svojo melodijo, kot občutljiv instrument. In v trenutku, ko se je na višku napela kot struna, se je soba slepeče zableščala.

"Gospodje, sporočam vam, da je moja naloga opravljena. Alex Stone nam čez devet mesecev ne bo v napoto. Dovolj dela bo imela sama s sabo."

Trinajsterica je vstala in zaploskala Sedmemu. Predsedujoči mu je stisnil roko.

"Vedeli smo, da se lahko zanesemo na vas. Hvala."

***

Dva meseca kasneje, Kalahanova oštarija.

Alex je spet risala nespodobne podobe po šanku, tokrat še z večjo ihto. Potem pa je butnilo iz nje:

"Kalahan. Noseča sem."

Kalahan se je spodbudno zarežal (morda še nismo omenili, da se Kalahan zna režati takole na dvesto načinov), a mu je naslednji stavek vzel sapo.

"Testi kažejo, da si oče ti."