Martin Krpan 3000

Takole je risal Boris Vigec, ko je bil še mlad:)

Ta, prva zgodba je zapisana v slavo in spomin Franu Levstiku, ki je Slovencem dal prvega pravega superjunaka!

Kalahanova oštarija je bila priljubljeno zbirališče vsega vesoljskega življa, še posebej tistega, ki je rado konzumiralo najrazličnejše oblike utekočinjene omame. Predvsem pa je veljala za neuradni sedež Omnikozmične diskretne transportne korporacije. Po domače, tihotapcev. Njihov simbol, prekrižana kij in mesarica, je ponosno svetil v nepregledno temino vesolja. Vendar je le malokdo vedel, kaj ta znak pomeni.Tudi sam sem, kot novopečeni zelenec pri Omnikozmični, rad zahajal v Kalahanovo luknjo. Ne le, da sem tam lahko užival blaženi mir po napornih vesoljskih transportih, begi pred policaji in spopadi s pirati, saj je pri Kalahanu veljalo nepisano pravilo, da velja za nevtralno cono, v kateri ne velja nobeno pooblastilo, razen Kalahanove težke roke in udomačenega volarskega zmaja. Pa še dobro pivo so imeli. Pivo, ki me je tako spominjalo na Zemljo. Na katero se nisem mogel vrniti. Ampak to je že druga zgodba. Vendar me je v nasprotju s prvim pravilom Transportne, neverjetno matral firbec. Nekateri zato za moje življenje ne bi dali niti odsluženega teflonskega filtra, vendar so vsi bili mnenja, da sem pocar in da mi bo morda celo ratalo.

Kakorkoli že, nekoč sem o simbolu povprašal Kalahana. Ta je natočil pivo zase in zame, se ležerno naslonil na šank, in rekel:

"Ha, ta zgodba je ravno tako čudna, kot je resnična. In najbolj zanimivo je to, da je človek, ki je ustanovil Omnikozmično, po rodu s tvojega planeta. Njemu se je za zahvaliti, da obstaja ta oštarija in da lahko v njej cuzaš tole pivo."

Z Zemlje? Naj zgodba govori zase.

Torej, Kalahan mi je povedal, da je na zemlji živel človek, Martin Krpan po imenu. Preživljal se je tako, da je tovoril naokrog bant, ki so ga manj razvite civilizacije potrebovale za raketni pogon. Ker je bant takrat veljal za domeno močnih, posebej zaradi pomanjkanja, na Zemlji pa jim je uspelo izdelati sintetičnega, nad katerim je takoj prevzel monopol sam predsednik galaksije, je bilo to početje skrajno prepovedano. Tako so Krpana vseskozi zasledovali vepejevci, a dokazati mu niso mogli nič. Nekoč jih je k njemu prišlo petnajst. A Krpan pisano pogleda, zgrabi prvega za noge in pomete z drugimi štirinajstimi, da se je prašilo za njimi vse do Proxime. Krpan, namreč, je bil velik in močan možakar, hitrejši na dejanjih, kot pa spreten z besedami. In celo samega vraga bi ugnal, ako bi se pošteno prijel z njim.

Nekoč pa je Krpan s svojim transporterjem rinil skozi ožino med asteroidi, ko se mu je nasproti pripeljala sama predsedniška križarka. Krpan je videl, da se ji ne bo mohgel umakniti, pa je ustavil ladjo, zlezel v skafander in skočil v ozunje. Tam je z dobro merjenim skokom premaknil ladjico vstran in napravil križarki prostor. Ko se je vrnil v ladjo, je zaprasketal ekran. "Pozdravljeni. Identificirajte se."

"Martin Krpan. Zemlja, sektor 19."

"Kaj prevažate v kontejnerju?"

"E, čistilo za srebrnino. Da pa ne bi zmrznilo, sem ga naložil v ojačan kontejner."

Križarka je nadaljevala pot, predsednik pa si je mislil, da si to velja zapomniti.

Tako sta mirno živela naprej oba, predsednik in Krpan.

Bilo pa je, da je v galaksijo prišel odposlanec iz sosednje galaksije, Brd-Aoos po imenu, ki je postavil ultimat. Ker vojne med galaksijami od spopada med M-29 in Rimsko cesto niso več potekale klasično, pač zaradi prevelikih žrtev, predvsem pa zaradi izgub dragocenih virov energije, so poslej organizirali dvoboje. Galaksija, ki se je odločila napasti drugo, je poslala svojega izbranega bojevnika, ki je moral v dvoboju premagati dvajset izbranih bojevnikov napadene galaksije. No ja, število naj bi se spreminjalo glede na velikost galaksije, vendar se je številka dvajset kar ustalila. Dvoboj pa je potekal po viteških pravilih, torej s hladnim orožjem. Neverjetno, ampak vse znane civilizacije so v osnovi tradicionalistične, in na skupščini so se s tem predlogom strinjale. Vlada galaksije je bila v škripcih. Nikjer več niso gojli stare šole boja, razen v nekaj lokalnih klubih. Saj so se ponujali vrhunski športniki in trenirani vojaki, vendar so vsi žalostno končali, kot hologramske slike poraza in krvave glave v hibernatorju. Devetnajst jih je bilo. In poslednji je bil sam predsednikov sin. Ves vladni planet je bil odet v vijolično. Brd-aoos se je strinjal s tem, da prekine dvoboje za določen čas, da se opravijo pogrebne slovesnosti, vendar je kmalu pričel sitnariti, saj mu je bilo potrebno premagati samo še enega junaka, da bo njihov imperij dobil nove meje.

Takrat se je minister Gregor domislil:

Gospod predsednik, se spominjate dogodka spred parih let, ko smo se vozili skozi asteroide? In Krpana, ki je svojo ladjo na roke porinil s prehoda? Če kdo, potem ga bo zmogel Krpan."

Predsednik se je razveselil:

"Pošljite ponj!"

Tako se je zgodilo, da je pred Krpanovo postojanko, ki je bila prav tam, kjer je zdaj Kalahanova oštarija ustavila prav nesramno frajerska ladja z vladnimi oznakami. Krpan je besno vstal in hotel pomesti s prišleki, ko je ugotovil, da niso običajni vepejevci.

"Alo, upedenaj se, z nami greš na vladni planet."

"Ne grem! Petnajst sem jih pometel ravno zadnjič, pa se bom tebe, škrica, ustrašil?"

"Ne, ne, Krpan, potrebujemo te! Vojno imamo! In ti si naše zadnje upanje. Devetnajst jih je že pobil Brd-aoos, nazadnje samega predsednikovega sina. Pozabimo kakršne koli zamere, usoda našega vesolja je v tvojih rokah!"

Krpan je še dvomil, ampak vepejevec je bil videti iskren. Zato je privolil.

Predsednik ga je toplo sprejel. Dal mu je streči, kot se zadnjemu junaku pritiče, seveda pa ni vedel, da je užival tudi druge radosti, ki mu jih je radodarno naklanjala predsednikova hčerka. Včasih celo s prijateljico. Tako je Krpan po galaksiji zaslovel še iz čisto drugih razlogov. Brd-aoosu so sporočili, da so našli poslednjega junaka, da mu le naj da čas, da se opremi in pripravi po dolgi poti. Tako je Krpan preživel prijeten teden in počasi se je bližal dan boja. Krpan je preizkusil vsa orožja, kar so jih našli in zaničljivo zmajeval z glavo. Roba, ki jo je nekoč vso zarjavelo švercal z Zemlje, je bila proti tej superiorna. Kar je prijel v roke, vse se je polomilo. Predsednik je obupano zmajeval z glavo. Na to Krpan:

"Ali nimate morda nobene zbirke zemeljskega orožja? Le-to je bilo včasih popularno za dekoracijo."

In predsednik se domisli neke sekire, ki je bila tako težka, da mu je venomer populila kline iz stene, nazadnje pa je potegnila s sabo kar celo steno. Trije dekoraterji so jo morali nesti, in s škripcem so jo dvigovali. Kaj moremo, dekoraterji so ljudje stare šole in delajo na roke (morda tudi zato, da lahko zaračunajo več). Krpan pograbi to sekiro in z njo zamahne dvakrat naokrog. Prav strašen je bil videti v svoji surovi moči. Nato pa jo zadega proti najbližjemu drevesu. Sekira je opisala lep lok in v enem sunku drevo odbila. Drevo namreč, je bilo eno poslednjih lip, ki so še rasle v vesolju in predsednikova žena jo je čuvala bolj ljubosumno kot svojo hčer. To je razveselilo Krpana, še posebej, ko je videl mehko lipovino. Na hitro je iztesal iz debla velikanski kij in rekel:

"No, kje je zdaj tisti pritepenec, da mu pokažem, kar mu gre. Enega Brd-aoosa za malo malico, potem pa me čaka novo delo!"

Oči vse galaksije so bile uprte v dvoboj. Ne, ni bilo reklam. Ni bilo mažoretk. Ni bilo kričečih prodajalcev kokic in vročih hrenovk. Galaksija se je zavedala, da to ni predstava. Le kamere so tiho brnele na svojih mestih. V sodobni družbi se bosta spopadli dve galaksiji po pravilih iz daljne preteklosti. Pojavil se je Brd-aoos. Pojavil se je Krpan. Brd-aoos ni mogel zadržati krohota:

Kaj to je junak, ki os ga poslali nadme? Saj si navaden švercer! In kako me misliš premagati? Me boš s kolom po glavi?" je tulil, namigujoč na Krpanov kij.

"Ali te bom s kolom, ali pa morda kar z golo roko po nagi riti, je moj problem," je odrezal Krpan, "pričniva, kajti mudi se mi domov."

"Tvoj dom bodo samo še onostrastva široke ceste!"

"Ej, šlic imaš odpet."

Brdavs je zarjul in potegnil meč. Res strašno orožje. Zemeljsko. Očitno je moja trgovina daleč segla, je pomislil Krpan. Zdaj pa nosim posledice. Ampak fant nima pojma, kako ga uporabljati.

Stopila sta si naproti in se rokovala. Krpan precej stisne roko Brd-aoosu s takšno močjo, da mu udar kri izza nohtov.

"Dobra poteza, ampak žal sem levičar."

Sekunde so se vlekle kot leta. Potem pa se Brd-aoos odloči:

"V imenu imperija! Še dvajseti!" in zamahne z mečem. Krpan mu urno podstavi kij in meč se zadere globoko v mehko lipovino. Presenečeni Brd-aoos ni storil popolnoma ničesar, ko ga je Krpan položil po tleh in mu stopil na prsi.

"Zmoli, ako znaš, zakaj ti pojdeš, kamor si mene pošiljal. Rekel sem ti, da nimam časa. In, tole je bilo osebno."

Pa mu vzame glavo.

V vladni palači so ga sprejeli z ovacijami. Sam predsednik je pripravil dolg govor, a ga ni uspel povedati, ker ga je Krpan na hitro prekinil.

"Ti, predsednik, navsezadnje sem le plačanec, daj mi zaslužni honorar, pa da grem."

Predsednik se globoko zamisli in prične jamrati o nizkem proračunu, potem pa ponudi Krpanu razumno rešitev:

"Ali sprejemaš kreditne kartice?"

Krpanu letijo strele izpod čela. Vsak čas se bo razhudil in razdejal palačo.

"Kaj pa mojo hčer? (Slišal sem, da sta si všeč.)"

Takrat se je vmešala prva dama: "Lipo si mi spridil, hčere mi ne boš!"

Pa se oglasi hčerka: "Hihi, saj me je že. Poleg tega mi je že obljubil, da me bo malo popeljal naokrog."

Na to reče Krpan: "Gospod predsednik, kar mi ponujate, ali ni vredno nič, ali pa sem si že sam dobil. Ker ne veste, kaj bi mi dali, vam povem jaz. Tistega dne, ko ste me prvič srečali, nisem tovoril čistila za srebrnino, ampak bant. Sicer pa veste, da je sintetični bant pravzaprav odlično čistilo za srebrnino."

Prekine ga minister Gregor: "Kaaaaaj? Ves svoj mandat se že trudim spraviti za zapahe švercerje z bantom in tule se mi sprehaja najhujši od njih??? Zaprite ga!" nakar Krpan grozeče stopi predenj, napravi zgovorno kretnjo z levo roko in minister se skrije pod mizo.

"Torej, gospod predsednik, prosil bi vas, če mi izdate certifikat za svobodno trgovanje z bantom, pa vam obljubim, da tudi jaz ne bom izdal vašega zaupanja."

Predsednik se je s tem strinjal, in pripravil ustrezno listino. Krpan in predsednikova hči sta sedla v ladjo in pognala motorje."Srečno hodita," pravi predsednik, njegova žena in minister Gregor pa sta izkoristila gužvo.