Das Boot

Severni Atlantik, 12.december, 1941

Zaukazana je bila popolna tišina. Podmornica se je počasi spuščala proti morskemu dnu. nad njo so treskale globinske bombe, ki so jih zavezniški rušilci odmetavali na slepo srečo. A podmornica je, kot po čudežu še vedno bila nepoškodovana. Za njo je bilo dvajset uspešnih piratskih napadov, in U-2077 je veljala za začarano. VEs čas vojne na morju jo je odnašala brez najmanjše praske, še več, ko je opravila nalogo, je vedno izginila bez sledu.
Kapitan Alder je nemirno pogledoval proti radijski postaji. Ne samo on, cela posadka je priklenila poglede na najhno okroglo napravico, ki je tiho ždela na polički pred telegrafistom, le vsake toliko časa je na njej poblisnila rdeča lučka. Naenkrat so detonacije potihnile. Kapitan si je glasno oddahnil. Njegov talisman jih je rešil še enaindvajsetič. To je potrdil tudi prisliškovalec, ki je javil, da ni v bližini več nobene ladje. Alder je zaukazal dvig na površino.

Vojaška baza NATO, francoska obala, 4. maj 1998

Telefonski klic je zmotil majorja Alderja ravno sredi njegovega najljubšega početja, prijetnega popoldanskega dremeža. Dvignil je slušalko in zamomljal nekaj nerazumljivega. Na drugi strani žice ga je neodobravajoč glas dežurnega častnika, ki mu je sporočil, da se je v vodah, v katerih se pripravlja taktična vaja, pojavila neznana podmornica, ki za povrh vsega še oddaja sporočilo na frekvencah nemške kriegsmarine iz druge svetovne vojne. Alder je zaklel in se odpravil na poveljstvo, odkoder so ga napotili h komunikacijam. Tam ga je živčno pričakoval mlad poročnik.
"Lepo sranje, major, iz nič se je pojavila podmornica, oddaja na frekvenci iz druge svetovne vojne in želijo izvedeti, kateri dan je danes. Nočejo izdati ničesar, čeprav smo jim zagrozili z uničenjem."
"Potem jim pač povejte današnji datum, morda grel el za slabo šalo, ki so vam jo zakuhali na kakem seawolfu. Saj veste, kako so Američani otročji."
Podčastnik je zmignil z rameni in pomignil telegrafistu. Nekaj trenutkov zatem je majhna pikica, ki je označevala podmornico, izginila. Alder je v mislih še enkrat zaklel in se vrnil k počitku.

Severni Atlantik, 22. oktober 2039

Tiho šumenje je napolnilo podmornico. Kapitan je zaukazal popolno tišino. Naenkrat je treščilo. Podmornica je zastokala. posadka je popadala po tleh in zavladala je panika. A kakor hitro je podmornica prejela udarec, tako hitro se je tudi umirila, kot bi jo božanska roka zgrabila med nebogljenim premetavanjem. Šumenje je postajalo vse močnejše, potem so začutili močan trzaj in nastala je grobna tišina. Naprave so kazale, da je podmornica na suhem. Odprl se je pokrov in v notranjost je vdrl sladkoben vonj. posadka se je nekaj trenutkov nemočno borila z nezavestjo in končno popadala kot pokošena. V notranjost so se spustile postave v skafandrih in odnesle onesveščene mornarje. ena od postav je stopila k mizici in zgrabila malo pobliskavajočo se napravico. Ni bilo nobenega bliska, nobenega zvoka. le postava se je zgrudila. Posadka je verjela kapitanu na besedo, ko je dejal, da se pinga, kakor je napravico imenoval, lahko dotakne le on. Morda bi jim smrt moža v skafandru bila v majhno zadoščenje, da se niso predali brez boja.

                ***

Alder se je prebudil v temnem porstoru, na nečemu stolu podobnemu. Ugotovil je, da se ne more premakniti. Soba je spregovorila:
"Ne poskušajte se premikati, pri miru vas drži molekularna adhezija. V najboljšem primeru si boste odtrgali vso kožo, v najslabšem ji bodo sledili tudi notranji organi."
Alder je pogledal, odkod prihaja glas, a ni našel nobenega očitnega vira.
"Od vas hočemo samo eno stvar. Vaš ping."
Mračno se je nasmehnil. Ping je dobil pred leti, na akademiji, kot darilo sošolca, ki mu je nekoč napravil uslugo. NIsta bila ne vem, kako velika prijatelja, saj je fant že od daleč dajal vtis, da je nekaj posebnega, nekaj tako neskončno višjega od ostalih navadnih smrtnikov, da so celo gojenci z aristokratskimi naslovi ob njem bili videti kot zarukani kmetje. Po akademiji se je šušljalo, da izhaja iz same cesarske rodbine, vendar so bili enotnega mnenja, da se niti sam cesar ne bi nosil tako. kakorkoli že, ko mu je izročil ping, mu  je povedal, kaj zadevica počne, in da se je lahko dotakne samo tisti, ki mu je bila stvar dana. Vzeti je ne more nihče.
"Ping? Pojdite in ga vzemite," je dejal s kančkom cinizma.
"Dobro veste, da nam ga morate dati. lahko bi ga vzeli, a bi ga pri tem uničili. Družbi pa ni v interesu, da uničimo ping njihovega prebežnika."
Alder se je zdrznil. Zopet je zaslišal glas svojega sošolca, ki mu je pravil o Družbi. Nekako mu je uspelo, da je besedo 'Družba' izgovoril z veliko začetnico. To je uspelo tudi glasu v sobi.
"Kaj dobim za to? In kje je moja posadka?"
"Živeli boste. Vaša posadka? Posadka nima pinga."
"Ne dam vam ga."
V istem trenutku ga je usekala slepeča bolečina.
"Svetujemo vam, da ste pametni. Sposobni smo vam zadajati bolečino dneve, tedne in mesece, ne da bi vas pri tem poškodovali fizično ali psihično. Ostali boste samo vi. IN BOLEČINA.
Vedel je, da nima smisla. Razmišljal je, ali se splača trmoglaviti. ali si bo s tem očistil vest. Potem pa si je priznal, da je poražen.
"Dobro. ampak izročil vam ga bom osebno."
"To tveganje smo pripravljeni prevzeti. Vemo, da ste preveč neizurjeni, da bi nam lahko ušli."
Sobo je zopet napolnil sladkoben dim in Alder je izgubil zavest. Prebudil se je na podmornici. ob njem je ležalo truplo, ki je bilo skoraj izrezana podoba njegovega nekdanjega sošolca, vendar se je ravno zato, ker mu je bilo tako podobno, od njega razlikovalo. A še v smrti je uspelo ohraniti tisto nečloveško visokost.
"Zrcalnik," je rekel glas za njim. Alder se je sunkovito obrnil in se zazrl v žensko postavo, oblečeno v srebrnočrno uniformo.
"Radi bi uničili Družbo, ker so ji skorajda popolnoma enaki, vendar jih ima Družba le za njihove blede kopije. vtihotapljajo se v Družbo tako, da iščejo pinge, ki jih neprevidni člani dručbe puščajo naokrog kot darila. Daj mi ga. Drugače tega sranja ne bo nikoli konec."
Alder je zavzdihnil in ji izročil ping.
"In kaj bo sedaj z mano? To ni moj čas, ne prostor."
"Primi se me. Kalahan vedno najde delo za sposobne fante, kot si ti."
Alder jo je prijel za roko in izginila sta v posebnem učinku, zaradi katerega bi George Lucas verjetno tekel po odvetnika in sprožil tožbo proti piscu.

Petindvajsetega februarja leta 1942 je bila podmornica U-2077 uradno razglašena za potopljeno, čeprav niso nikoli našli niti sledu o njej. Zavezniki so si oddahnili. Po vojni so drzni raziskovalci, ki jih ni zanimala toliko usoda podmornice, kot zgodbe o skrivnem orožju, s katerim naj bi bila podmornica prototipno opremljena, in naj bi imelo okultno moč, nekajkrat razglasili, da so našli njene ostanke, a so se vse vesti izkazale za lažne. Podmornica jih bo čakala od leta 2040 naprej, a njena skrivnost bo ostala vkovana v arktični led.