Glej, zvezda repatica!

Po nekaj letih me je pot spet zanesla v meni dobro znani in priljubljeni košček vesolja, Kalahanovo oštarijo. Nisem bil več tisti zelenec, romantično zaljubljen v veličino in lepoto Galaksije. Najrazičnejši posli, zgode in nezgode so sprale tisto romantično krinko pustolovca, kakršnega sem si predstavljal tiste noči, ko so me pobrali švercerji med počitkom na Zemlji. Z lastnimi rokami sem se dokopal do svoje prve ladjice, jo po nekaj mesecih razbil in si potem v danijanskih rudnikih prislužil novo. Bila je prava lepotica, hitra, majhna, praktično neizsledljiva, kar seveda Kalahanu ni ušlo. Marsikdaj sem opravil zanj kak posel, kjerkoli sem že pač bil, a vse od takrat, ko mi je pripovedoval o Krpanu, ga nisem videl v živo. Zato sem s toliko večjim veseljem nameril svojo pot tja, če sem se že mudil v bližini. A kar sem doživel, se je na koncu sprevrglo v najbolj čudno zgodbo, kar sem jim bil priča.
Komaj sem stopi skozi vrata, me je že pozdravilo Kalahanovo dobrodušno režanje:
"Pozdravljen, zelenec, kako si kaj?"
"Živjo, Kalahan! Še vedno točiš tisto scalino, ki ji pravijo pivo?"
"Tiho bodi, Mali, ti itak ne bi ločil, če ti ga natočim iz zgornje ali spodnje pipe, hehe. Povej, kaj bo dobrega!"
Pred mano se je skoraj v trenutku narisal vrček s pivom, ki sem ga izpraznil na dušek. Kalahan je to očitno predvideval, in ko sem ga odložil, me je že čakal nov. Zaradi te geste sem mu bil tudi pripravljen odpustiti, da me je nekoč krstil za Malega, in zdaj me pod tem imenom poznajo praktično vsi v poslu.
"Poslušaj, Kalahan, Po petih letih preganjanja po najbolj zakotnih delih bi me pa res lahko nehal klicati za zelenca. Še posebej, če ob vsem svojem delu opravljam posle zate. Sicer pa, od takega štora, ki bo strohnel tule v oštariji, bo to bržkone kompliment."
"Mali, daj no," se je še vedno prijazno režal Kalahan: "nekateri smo pač prestari, da bi se pojali po vesolju, zato imamo vas, mularijo."
Njegovo prijazno režanje se mi je počasi začelo zdeti sumljivo. Zagotovo bo hotel kaj od mene. Pa saj sem kriv sam, moral bi vedeti, da se pri Kalahanu nikoli ne konča s pivom. Takrat je skozi vrata prišla Alex. Nelagoden občutek, ki me je spreletel (jah, Alex to neznansko uspeva, čeprav sva bila skorajda znanca, je njen posel tak, da se človek ob njej počuti nelagodno) je takoj zamenjalo presenečenje. Njen trebuh se je bočil daleč pred njo in imel sem občutek, da bo vsak trenutek počil.
"Živjo, Mali. Kaj še nikoli nisi videl bodoče mame?"
Priznati moram, da sem ostal brez besed. Alex, noseča? Alex, mama? Čudne asociacije so mi švigale po glavi ob tem pa sem moral kazati nadvse bebav obraz, saj sta se tako Alex kot Kalahan pričela krohotati. Njun smeh me je vsaj malo spravil k sebi in stopil sem k Alex, da bi ji, hm, čestital.
"Em, er, čestitam, Alex, ampak nikoli si nisem mislil, da bom TEBE videl postopati naokoli s trebuščkom, ali peljati otroka v vrtec, em, hehe, hmnja."
"Saj nisem sama kriva, Mali, vse skupaj je splet nesrečnih okoliščin. No ja, morda pa iti niso bile tako nesrečne, v bistvu. Saj se mi zdi kar fino, imeti družino."
"In kje je srečni očka?" Takoj, ko sem to izrekel, sem se zavedel, da sem bleknil strahovito neumnost. Alex se je zresnila in pokazala s prstom. Sledil sem smeri njenega kazalca in...
"Ampak... ti... on.. a res... vidva... kako... Kkkkaalahannn?"
"Ja, vsi testi kažejo, da na stara leta postajam oče, Mali. Še bolj zanimivo je to, da gre v resnici za brezmadežno spočetje, hehe, em."
"Torej, eeee, vidva, em..."
"Ne," me je prekinila Alex, "nisva. Mali, daj no, malo okusa mi pa lahko pripišeš pri izbiranju genov za moje potomstvo"
"Hvala, Alexca," sem slišal mrmrati Kalahana. Alex to ni motilo in je nadaljevala:  "V resnici gre, kot kaže, za brezmadežno spočetje. Vsaj z moje strani. Si slišal za padec Štirinajsterice? Pred tričetrt leta? Oni so mi zakuhali vse skupaj."
No, to je stvari postavilo na svoje mesto.  Ampak to pomeni...
"Mali, bi mi napravil uslugo?"
No, pa smo tam. A bolje je ne zameriti se Alex, verjetno pa tudi Kalahanu. Šele mnogo kasneje sem izvedel, da se je v resnici huje zameriti Kalahanu. Ampak Alex je le bolj neposredna nevarnost. Srebnil sem še en požirek piva.
"Povej, Alex."
"Kot vidiš, sem noseča zadnji mesec. Rada bi rodila na Zemlji. Bi bil tako dober in me zapeljal do tja? Saj veš, da ne morem prositi kogarkoli."
No, če je samo to...
"Seveda, Kdaj lahko odrineš?"
"S Kalahanom sva lahko pripravljena v nekaj urah. V miru lahko popiješ pivo."
"Kaj gre Kalahan zraven?"
Alex naju je oba ostro premerila: "Navsezadnje je on oče. Kar naj ima svoj delež pri tem!" Kalahan pa je le zmignil z rameni.
Vsekakor, natlačili smo se v mojo ladjico in odpeljali. Kalahan si je poznavalsko ogledal vsak kotiček in jo pohvalil, Alex pa je bolj ali manj dremala. Pri drugem hiperskoku pa se je zgodilo. Vem, da ni bila moja napaka, saj sem pot preračunal trikrat (zaradi te picajzlavosti so me zafrkavali vsi navigatorji), toda na moji poti se je naenkrat znašel planet. Usoda? Morda. Čeprav sem se trudil, sem z nosom naprej zaril v atmosfero in v hipu mi je odtrgalo sprednje motorje. Sunek je prebudil Kalahana in Alex, ki sta hotela vedeti, kaj se dogaja. Z mračnim obrazom sem jima lahko le povedal, da bomo treščili na neznan planet in da z Zemljo, kot kaže, ne bo nič. Lahko bomo veseli, če bom ladjico usposobil do te mere, da bomo lahko potem odleteli nazaj. Pred sabo sem videl le svetlo rumen žar in upal, da bo lupina neznosno vročino zdržala. Končno sem se izvil iz oblaka ognja in zagledal površino.
Pristanek ni bil nič kaj nežen, ampak vsaj pristali smo v enem kosu. Preveril sem škodo, in z veseljem ugotovil, da bomo lahko odleteli, vendar bom moral prej opraviti nekaj popravil. Hvalabogu je planet bil primeren za življenje, ampak dobri bomo vsaj za en teden.
"Mali, se spoznaš kaj na medicino?" me je zmotil Kalahanov glas. Spačen Alexin obraz mi je povedal vse. Jasno nisem vedel nič. Edina možnost je bila, da poiščem pomoč. Vzel sem raketni nahrbtnik in se odpravil iz ladje. Po dveh skokih sem pod sabo zagledal trop živali in nekaj, ker je bilo od daleč videti kot humanoid. Nisem se zmotil, na planetu so bili malaški pastirji s svojimi kovcami. Pristal sem in možu pričel dopovedovati, da smo imeli nezgodo, da imam na krovu žensko tik pred porodom in, če imajo s sabo kakega zdravnika. Pokazal je proti njihovi ladji, nekaj kilometrov naprej. Ko sem prišel tja, mi je obraz kar upadel. Zdravnika ni bilo, le robotska veterinarska postaja. Ampak v sili hudič muhe žre, roboti pa imajo vprogramirano tudi medicinsko znanje, da lahko pomagajo članom posadke. Torej bo Alex potrebno prepeljati sem, praktično v hlev! Prva dva boksa sta bila zasedena, eden z divolom, drugi z živaljo, podobno oslu, tretji pa je bil prost. Vrnil sem se do ladje in pričel razlagati Kalahanu, kako in kaj in da bova morala Alex prenesti. Njenih groženj in preklinjanja kar ne morem pozabiti. Potem, ko je videla, kam sem jo pripeljal, pa sem bil prepričan, da mi rana smrt ne uide. Položila sva jo na operacijsko mizo.
"Dobro, pokazala sta svojo  nesposobnost, zdaj pa izginita!" Njen obraz je znova spačila bolečina. Upam, da vsaj to prekleto železje ve, kaj dela!" Medtem se je vrnil tudi pastirji s kovcami. Videli so, da nervozno hodiva pred boksom gor in dol in niso rekli ničesar. Končno smo zaslišali krik in otroško vekanje. Pastirji so se pričeli smejati, s Kalahanom pa sva planila v boks. Za nama so se nagnetli pastirji. Zagledali smo Alex, ki je še vedno ležala na mizi in otroka, ki so ga roboti položili v jasli. Trudoma je odprla oči in vprašala: "Kaj zdaj je tu cel zbor?"
"Videli smo zvezdo," je dejal eden od pastirjev.
Spreletel me je čuden občutek. Pogledal sem na uro. In gledal. Alex je to opazila in rekla: "Mali, kateri dan je danes? Povej!"
Z grobnim glasom sem odvrnil: "Polnoč. Petindvajseti december."
"Se mi je kar zdelo," je zamrmrala in zaprla oči.

Prisilni dopust

Avtor podobe: Mitja Pucer - Tuco

Če se sprehodimo malce skozi galaksijo, bomo slejkoprej našli prostorček, nedaleč od najprometnejših poti, a vendar dovolj odmaknjen, da tja ne pride vsak brezzveznik. Nekakšno počivališče za vse od dolge vožnje utrujene voznike tovornjač, priljubljeno zbirališče švercerjev in kraj, ki toči najboljše pivo v polmeru nekaj svetlobnih let. Kalahanova oštarija. Resnici na ljubo, zlobni jeziki natolcujejo, da je pivo najboljše samo zato, ker v krogu nekaj svetlobnih let ni nobene druge oštarije, vendar jih lahko mirno zabijemo, da je ravno zato pivo še toliko boljše. Oštarija ima natanko enega prebivalca, ki je hkrati lastnik, glavni točaj in na mnoge načine režeča se zverina, s katerim pa navkljub neizbrisljivemu režanju ni dobro zobati češenj. Še posebej zato, ker je možakar nekakšen patron najbolj znani, najboljši in neulovljivi Alex Stone, vesoljski najemnici (hej, bolje se sliši kot morilka, poleg tega bi ji s tem, da ji rečemo morilka, storili krivico). Sicer znajo dobro obveščeni povedati, da je Kalahan mož, ki se mu ne bi bilo dobro zameriti niti, če Alex sploh ne bi bilo, vendar je vsem dovolj že dejstvo, da punca JE. Alex sicer ni pogost gost pri Kalahanu, ali pa se zadrži le za kratek čas, tokrat pa temu ni tako. Zakaj, lahko uganete kaj hitro.

"Stokrat sem ti že povedala, mrha nesposobna moška, da mi nič ne manjka! To, da sem noseča, niti malo ne zmanjša mojih sposobnosti. In nehaj ravnati z mano kot s kakšno... kakšno... uunng..."
Kalahan je le pomilovalno gledal, kako je Alex mimo njega švignila v stranišče, ko pa je zaslišal znane zvoke, si ni mogel kaj, da se ne bi pričel režati. Ko se je za tri odtenke bolj zelena Alex vrnila v sobo, mu režanja ni mogla izbrisati niti dobro namerjena blazina, ki mu jo je zabrisala v glavo, čeprav ga je skupaj z blazno skoraj prilepilo na steno.
"Izgini! Da te ne vidim!"

Kalahan se je vrnil k šanku, Alex pa je kujavo obsedela na postelji. Prekleti moški! Kot da ni dovolj, da je noseča, vrh vsega je otrokov oče Kalahan, in še bolj vrh vsega niti ne ve, kako je do tega prišlo. Ko je možakar izvedel, za kaj gre, se je najbolj vrh vsega pričel obnašati kot pravi kreten. Prepovedal ji je sprejeti kakršnokoli delo, silil jo je basati se s hrano, in sploh se je obnašal, kot da je porcelanasta punčka, ki se bo vsak trenutek razbila. Za povrh pa se je ves čas režal. Sploh ni mogla več prenesti njegovega režečega se frisa. Naj bo kakorkoli že, zadevi je morala priti do dna. Odkradla se je iz sobe in se namerila proti Kalahanovi pisarni.

Pisarna si niti ni zaslužila tega imena, saj ni bila nič drugega kot soba, v katero je Kalahan spravljal najrazličnejšo kramo, čeprav je držalo, da je tam imel celo nekaj poslovnim knjigam podobnega, in skrpucalo, ki bi mu z veliko domišljije rekli pisalna miza. Alex je vedela, da v tej neugledni mizi Kalahan hrani najvažnejše stvari in potrebovala je točno eno od tistih. Z rutinskim prijemom je vlomila ključavnico in odprla predal, kjer pa jo je na njeno razočaranje čakal le listek: "Ti, ti, poredna punca!" Od jeze jo je skoraj pobralo. Očitno je, prevejanec stari vedno bil korak pred njo, kako, si ni znala razložiti. Z ihto je brcnila v mizo, in komaj zadržala krik, ko ji je na nogo padla sprednja stranica drugega predala. Pobrala jo je in hotela namestit nazaj, ko je v temi predala zagledala rdečo lučko, ki je enakomerno utripala. Zdaj se je zarežala ona. Naključje ji je pomagalo, da je prišla do iskanega predmeta. Kalahan je vedel, da tudi, če bi iskala ping, nikoli ne bi pogledala v sosednji predal, saj je to bilo daleč preveč očitno. Zaslišala je korake, si urno pripela ping za pas in pritisnila nanj. Kalahan, ki je vstopil trenutek kasneje, je lahko videl le še blisk in meglico, ki se je počasi razkadila.

Zdaj je bila pred svojo najtežjo nalogo. Slediti sami sebi in ugotoviti, kaj se je zares dogajalo. Poznala je svoje zmožnosti in vedela, da poskuša praktično nemogoče, v letih preganjanja po galaksiji je razvila poseben čut, ki ji je dal nezmotljivo vedeti, da jo nekdo zasleduje. Prevarati samo sebe? Imela je majhno prednost, vsaj približno je vedela,  kaj se je dogajalo pred dvema mesecema. Torej, smer Zemlja.
Prispela je zgodaj zjutraj in po hitri oceni je imela še kaki dve uri časa do svojega prvega pristanka, zato se je odločila, da si privošči kavo. Skozi okno malega bistroja je opazovala kako se prebuja mesto in se prav malo menila za barmanove opazke, ki so bile dokaj flirtajoče narave. Z največjim užitkom je srknila zadnje kapljice iz skodelice, ko je začutila znani občutek v želodcu. Barman je začudeno gledal za puščico, ki je švignila v stranišče, ko pa je zaslišal znane zvoke, si ni mogel kaj, da se ne bi zarežal. Ko se je za tri odtenke bolj zelena Alex vrnila v kavarno, mu režanja ni izbrisala niti dobro namerjena blazina s stola. Zato pa mu ga je izbrisal stol.

"Vsi moški ste enaki. Prašiči!" je zarenčala Alex in stopila na ulico. Mesto je že začelo nov dan s polno paro. Pomešala se je med ljudi in se počasi odpravila proti hotelu. Vstopila je v hotelsko vežo, se nonšalantno sprehodila mimo receptorja in poklicala dvigalo. Odpeljala se je do svojega nadstropja in vlomila v sosednjo sobo. Vedela je, da bi sama, čeprav na dopustu, takoj odkrila kakršenkoli način elektronskega prisluškovanja ali kakršnokoli kamero, zato se je morala zateči k staromodnemu načinu vrtanja luknjice v steno. Komaj je končala, že je slišala obračanje ključa v ključavnici. Zagledala se je, kako vstopa v sobo in se takoj odmaknila od kukala. Počakala je, da je zaslišala šum vode in spet tvegala pogled. Potihem si je čestitala za postavo, ki jo ima (in se takoj spomnila, da bo kmalu zavaljena kot Noetova barka) in se spet odmaknila od luknje, dokler je ni njene pozornosti pritegnil blisk. Kot pijavka se ej prilepila na luknjico in zagledala Sedmega, kako vleče njeno golo in nezavestno telo v sobo. Komaj se je premagovala, da ni skočila tja in ga naučila kozjih molitvic. Do sedaj je pustila Štirinajsterico pri miru. Nobenega razloga niso imeli, da bi se vtikali vanjo. Gnus jo je premagoval, a ni mogla odmakniti pogleda. Sedmi si je dajal opravka z aplikatorjem in hkrati polglasno mrmral:
"Okej, najprej FSH, potem 0.1 LH, fino, obsevanje za stimulacijo, tako, punčka, pripravljena si." Vbrizgal ji je vsebino aplikatorja in pritisnil gumb na pasu. Le trenutek kasneje je tudi od Alex v sosednji sobi ostala le meglica.

"Gospodje, sporočam vam, da je moja naloga opravljena. Alex Stone nam čez devet mesecev ne bo v napoto. Dovolj dela bo imela sama s sabo."
Trinajsterica je vstala in zaploskala Sedmemu. Predsedujoči mu je stisnil roko.
"Vedeli smo, da se lahko zanesemo na vas. Hvala."
Posedli so nazaj in Predsedujoči je naročil pijačo, da proslavijo. Odprla so se vrata in stežaj je prinesel pladenj. Obstopili so ga, vzeli vsak svoj kozarec in trčili.
"Na uspešen posel in izvedeno akcijo!"
Izpili so. Šele tedaj so se zavedeli, da je na pladnju bilo petnajst kozarcev. K pladnju je stopila črno srebrna postava, vzela kozarec in jim nazdravila.
"Čestitam, čez devet mesecev vam res ne bom v napoto. Pa tudi vi ne boste nikomur več."
Še enkrat se jim je nasmehnila in izlila vsebino kozarca na tla.

Počitnice doma

Hladna umetna svetloba je razsvetljevala sejno sobo, v kateri je sedelo štirinajst mogočnikov galaksije. Dogovarjali so se o sodelovanju, poslovnih potezah, ki jih bodo vlekli in sploh stvareh, o katerih se pogovarjajo mogočniki. Te stvari nas načeloma ne zanimajo, saj so zelo dolgočasne, polne velikanskih številk, tako velikih, da si je štirinajsterica morala izmisliti zanje posebne predpone in oznake. Poleg tega uporabljajo veliko samo njim razumljivih kratic, dolgovezijo o popolnoma preprostih stvareh in pijejo peklensko drage substance, ki naj bi jim poživile telo in duha (v enem primeru pa amplitudo, ampak to ni bistveno za potek zgodbe). Važno je, da se sestanek bliža koncu. In da bo eden od štirinajsterice povedal nekaj, kar nas bo zanimalo.



"Gospodje, ostane še en problem, ki ga moramo eliminirati. Vem, da smo se v preteklosti posluževali njenih uslug, ker so nam večkrat bile prepotrebne. Ampak dejstvo ostaja in vse računice to potrjujejo. V galaksiji si ne moremo privoščiti nje."

Med štirinajsterico se je razvila živahna razprava. Padali so razlogi za in proti, razmišljali so o načinih, kako obiti to, naenkrat tako nevarno postavko in končno prišli do zaključka.

"Gospod predsedujoči, menimo, da bi nam trajna odstranitev ravno tako škodila, kot njen obstoj. Po drugi strani pa, kako ubiti najboljšega plačanega morilca v celotni galaksiji? Vemo, da ste že poskušali, a je načrt propadel. V nasprotnem primeru o tem sedaj ne bi razpravljali."

Predsedujoči je temno pozelenel. Sicer pa, kaj je mogel pričakovati drugega. Da bi jih prinesel okoli, je bilo tako malo verjetno, da niti sam ni verjel v to. Poskusiti ni greh.

"Moja projekcija kaže, da bomo čez približno devet mesecev na kritični točki delovanja in od tega je odvisno celotno gospodarstvo galaksije. Takrat si ne moremo privoščiti, da bi bila kjerkoli v bližini, po vašem mnenju pa ji ne moremo storiti nič takega, da bi jo efektivno zaustavili, a da sum ne bi padel na nas. Predlogi so dobrodošli."



Sedmi se je odkašljal in negotovo začel:

"Eh, em, če so moji podatki, eee točni, prihaja z eee, Zemlje in pripada vrsti, ki sama sebe imenuje, eee ljudje. Slučajno vem nekaj podrobnosti, ki bi bile za naš eee, primer zanimive, eee in bi jih lahko izkoristili."

Pričel jim je razlagati svoj načrt in dlje ko je razlagal, bolj so se glasovi nejevere pričeli umikati odobravajočemu mrmranju. Predsedujoči je zaključil:

"Prosim, da predlog Sedmega potrdite. Hkrati predlagam, da Sedmemu prepustimo potek naše diverzije. Hvala lepa gospodje, predlog je soglasno sprejet. Sedmi, pričnete lahko takoj."

Zdaj je za potek zgodbe važno, da srečamo glavno junakinjo. Sicer ni nujno, a ker smo v uvodu implicirali, da se ji bo nekaj zgodilo, bo to čeden preliv. Najti jo moramo v kakem eksotičnem kraju, takoj po boju s strašno in grozno in velikansko zverino, ki je terorizirala kak popolnoma nerazvit in beden kraj, a jo bodo zato prebivalci častili kot boga. Ali pa jo, ker nimamo Spielbergovega proračuna za posebne učinke, posadimo v domače okolje, kjer uživa zadnje trenutke spokoja, preden prispe kako pomembno sporočilo.



Prizorišče: Kalahanova oštarija, nekaj sto svetlobnih let stran od famoznega sestanka.

Alex je sedela za šankom in s politim pivom risala krogce po leseni površini. Kalahan se je, kot ponavadi, režal in brisal kozarce. Videl je, da Alex nekaj muči, saj žuli eno ubogo pivo že celi dve uri, vendar se je odločil, da bo igral ignorantskega žleht kelnarja. Poznal jo je, kot bi mu bila sestra, ali, bolje rečeno (vsaj po razliki v letih) hči. Potem pa je vse skupaj poslal k vragu, natočil dva vrčka piva in stopil k njej. Pograbil je cunjo in z eno samo vajeno kretnjo obrisal dokaj nespodobno risbo, ki jo je napacala na šanku.

"Povej, deklič, kaj te muči?"

"Kalahan, koliko časa si že tukaj? Koliko časa me že poznaš"

Zavzdihnil je. Pa ne, da ima punca eksistenčno krizo? Kdo je še videl kaj takega? Najbolje bo, da poskusi s čimbolj nevtralnim in poštenim odgovorom.

"Hm, niti ne vem. Tule čas teče malce čudno. Nekako imam občutek, da me čas popolnoma ignorira, ali pa se ustavi tukaj za eno hitro pivo, potem pa gre. Kar se pa tebe tiče, bi pa rekel, da strašiš okoli kakih dvajset let."

"Pet let, Kalahan, samo pet let je od tega, kar so me ugrabili in strernirali. Ostalo so časovne anomalije. In vseh teh pet let ne počnem drugega, kot bezljam po galaksiji, pobijam kreature, za katere si nekoč nisem mogla niti predstavljati, da sploh obstajajo, in sploh ne počnem nič drugega. Zdaj, ko imam par dni mir, se pa na smrt dolgočasim."

"Ja, poznam ta občutek. Sama sebi si odveč. Ne znaš početi drugega in zdaj se ti di, kot da je šlo življenje mimo tebe."

"Narobe. Kalahan, sploh me ne poslušaš. Veš. Kaj sem videla v zadnjih petih letih? Vedno samo tarče, vedno samo delo, vedno samo zaposlenost. Nobene zabave, vsi so bili tako prekleto resni, zmedeni ali zatopljeni v karkoli. Grobo povedano: Ali so v galaksiji vsi zapovedani prekletemu celibatu? Za druge ne vem, ampak sama sem potrebna na smrt. Nič, dopust imam, grem na Zemljo poiskat si enega žrebca!"

To rekši je odvihrala skozi vrata. Kalahan je gledal za njo z bebavim izrazom, ki se je počasi razpotegnil v standardno režanje. Ti vraga, a taka je torej ta stvar. Še vedno se je režal, ko ga je zaslepila močna svetloba, iz katere je izstopila suhljata senca. Potem je izgubil zavest.

Alex se je kar negotovo ozirala okoli sebe. Po petih letih je bila spet na Zemlji, tokrat takšni, kot jo je poznala. Da, občasno se je vračala sem, a vedno v drugih časovnih obdobjih. To, kar je sedaj videla, je bilo še najbližje besedi dom. Najela je sobo v hotelu in se z užitkom vrgla na veliko posteljo. Iz kovčka (ki ga je kupila malo prej) je vzela malo črno oblekico (ki jo je ravno tako kupila malo prej) in si jo kritično ogledala. Sama pri sebi je zadovoljno pomislila, da še ima nekaj ženskega okusa, potem pa se je slekla in stopila pod prho.

V svojih vesoljskih letih in najrazličnejših načinih umivanja je že skorajda pozabila, kakšen užitek ti nudijo kapljice vroče vode, ki nežno božajo tvoje telo. Zavzdihnila je in se prepustila vodnemu curku. Njeno telo je prevalovila toplota in roke, ki so drsele po njem so pričele raziskovati vsak griček in vdolbinico, kot da je najstnica, ki svoje telo šele odkriva. Pravzaprav je bila spet radovedna najstnica, ki prebuja svoje telo po tolikih letih odrekanja osnovnih življenjskih potreb. Pričela je tiho stokati, ko se je telo odzvalo, zaigralo svojo melodijo, kot občutljiv instrument. In v trenutku, ko se je na višku napela kot struna, se je soba slepeče zableščala.

"Gospodje, sporočam vam, da je moja naloga opravljena. Alex Stone nam čez devet mesecev ne bo v napoto. Dovolj dela bo imela sama s sabo."

Trinajsterica je vstala in zaploskala Sedmemu. Predsedujoči mu je stisnil roko.

"Vedeli smo, da se lahko zanesemo na vas. Hvala."

***

Dva meseca kasneje, Kalahanova oštarija.

Alex je spet risala nespodobne podobe po šanku, tokrat še z večjo ihto. Potem pa je butnilo iz nje:

"Kalahan. Noseča sem."

Kalahan se je spodbudno zarežal (morda še nismo omenili, da se Kalahan zna režati takole na dvesto načinov), a mu je naslednji stavek vzel sapo.

"Testi kažejo, da si oče ti."

Das Boot

Severni Atlantik, 12.december, 1941

Zaukazana je bila popolna tišina. Podmornica se je počasi spuščala proti morskemu dnu. nad njo so treskale globinske bombe, ki so jih zavezniški rušilci odmetavali na slepo srečo. A podmornica je, kot po čudežu še vedno bila nepoškodovana. Za njo je bilo dvajset uspešnih piratskih napadov, in U-2077 je veljala za začarano. VEs čas vojne na morju jo je odnašala brez najmanjše praske, še več, ko je opravila nalogo, je vedno izginila bez sledu.
Kapitan Alder je nemirno pogledoval proti radijski postaji. Ne samo on, cela posadka je priklenila poglede na najhno okroglo napravico, ki je tiho ždela na polički pred telegrafistom, le vsake toliko časa je na njej poblisnila rdeča lučka. Naenkrat so detonacije potihnile. Kapitan si je glasno oddahnil. Njegov talisman jih je rešil še enaindvajsetič. To je potrdil tudi prisliškovalec, ki je javil, da ni v bližini več nobene ladje. Alder je zaukazal dvig na površino.

Vojaška baza NATO, francoska obala, 4. maj 1998

Telefonski klic je zmotil majorja Alderja ravno sredi njegovega najljubšega početja, prijetnega popoldanskega dremeža. Dvignil je slušalko in zamomljal nekaj nerazumljivega. Na drugi strani žice ga je neodobravajoč glas dežurnega častnika, ki mu je sporočil, da se je v vodah, v katerih se pripravlja taktična vaja, pojavila neznana podmornica, ki za povrh vsega še oddaja sporočilo na frekvencah nemške kriegsmarine iz druge svetovne vojne. Alder je zaklel in se odpravil na poveljstvo, odkoder so ga napotili h komunikacijam. Tam ga je živčno pričakoval mlad poročnik.
"Lepo sranje, major, iz nič se je pojavila podmornica, oddaja na frekvenci iz druge svetovne vojne in želijo izvedeti, kateri dan je danes. Nočejo izdati ničesar, čeprav smo jim zagrozili z uničenjem."
"Potem jim pač povejte današnji datum, morda grel el za slabo šalo, ki so vam jo zakuhali na kakem seawolfu. Saj veste, kako so Američani otročji."
Podčastnik je zmignil z rameni in pomignil telegrafistu. Nekaj trenutkov zatem je majhna pikica, ki je označevala podmornico, izginila. Alder je v mislih še enkrat zaklel in se vrnil k počitku.

Severni Atlantik, 22. oktober 2039

Tiho šumenje je napolnilo podmornico. Kapitan je zaukazal popolno tišino. Naenkrat je treščilo. Podmornica je zastokala. posadka je popadala po tleh in zavladala je panika. A kakor hitro je podmornica prejela udarec, tako hitro se je tudi umirila, kot bi jo božanska roka zgrabila med nebogljenim premetavanjem. Šumenje je postajalo vse močnejše, potem so začutili močan trzaj in nastala je grobna tišina. Naprave so kazale, da je podmornica na suhem. Odprl se je pokrov in v notranjost je vdrl sladkoben vonj. posadka se je nekaj trenutkov nemočno borila z nezavestjo in končno popadala kot pokošena. V notranjost so se spustile postave v skafandrih in odnesle onesveščene mornarje. ena od postav je stopila k mizici in zgrabila malo pobliskavajočo se napravico. Ni bilo nobenega bliska, nobenega zvoka. le postava se je zgrudila. Posadka je verjela kapitanu na besedo, ko je dejal, da se pinga, kakor je napravico imenoval, lahko dotakne le on. Morda bi jim smrt moža v skafandru bila v majhno zadoščenje, da se niso predali brez boja.

                ***

Alder se je prebudil v temnem porstoru, na nečemu stolu podobnemu. Ugotovil je, da se ne more premakniti. Soba je spregovorila:
"Ne poskušajte se premikati, pri miru vas drži molekularna adhezija. V najboljšem primeru si boste odtrgali vso kožo, v najslabšem ji bodo sledili tudi notranji organi."
Alder je pogledal, odkod prihaja glas, a ni našel nobenega očitnega vira.
"Od vas hočemo samo eno stvar. Vaš ping."
Mračno se je nasmehnil. Ping je dobil pred leti, na akademiji, kot darilo sošolca, ki mu je nekoč napravil uslugo. NIsta bila ne vem, kako velika prijatelja, saj je fant že od daleč dajal vtis, da je nekaj posebnega, nekaj tako neskončno višjega od ostalih navadnih smrtnikov, da so celo gojenci z aristokratskimi naslovi ob njem bili videti kot zarukani kmetje. Po akademiji se je šušljalo, da izhaja iz same cesarske rodbine, vendar so bili enotnega mnenja, da se niti sam cesar ne bi nosil tako. kakorkoli že, ko mu je izročil ping, mu  je povedal, kaj zadevica počne, in da se je lahko dotakne samo tisti, ki mu je bila stvar dana. Vzeti je ne more nihče.
"Ping? Pojdite in ga vzemite," je dejal s kančkom cinizma.
"Dobro veste, da nam ga morate dati. lahko bi ga vzeli, a bi ga pri tem uničili. Družbi pa ni v interesu, da uničimo ping njihovega prebežnika."
Alder se je zdrznil. Zopet je zaslišal glas svojega sošolca, ki mu je pravil o Družbi. Nekako mu je uspelo, da je besedo 'Družba' izgovoril z veliko začetnico. To je uspelo tudi glasu v sobi.
"Kaj dobim za to? In kje je moja posadka?"
"Živeli boste. Vaša posadka? Posadka nima pinga."
"Ne dam vam ga."
V istem trenutku ga je usekala slepeča bolečina.
"Svetujemo vam, da ste pametni. Sposobni smo vam zadajati bolečino dneve, tedne in mesece, ne da bi vas pri tem poškodovali fizično ali psihično. Ostali boste samo vi. IN BOLEČINA.
Vedel je, da nima smisla. Razmišljal je, ali se splača trmoglaviti. ali si bo s tem očistil vest. Potem pa si je priznal, da je poražen.
"Dobro. ampak izročil vam ga bom osebno."
"To tveganje smo pripravljeni prevzeti. Vemo, da ste preveč neizurjeni, da bi nam lahko ušli."
Sobo je zopet napolnil sladkoben dim in Alder je izgubil zavest. Prebudil se je na podmornici. ob njem je ležalo truplo, ki je bilo skoraj izrezana podoba njegovega nekdanjega sošolca, vendar se je ravno zato, ker mu je bilo tako podobno, od njega razlikovalo. A še v smrti je uspelo ohraniti tisto nečloveško visokost.
"Zrcalnik," je rekel glas za njim. Alder se je sunkovito obrnil in se zazrl v žensko postavo, oblečeno v srebrnočrno uniformo.
"Radi bi uničili Družbo, ker so ji skorajda popolnoma enaki, vendar jih ima Družba le za njihove blede kopije. vtihotapljajo se v Družbo tako, da iščejo pinge, ki jih neprevidni člani dručbe puščajo naokrog kot darila. Daj mi ga. Drugače tega sranja ne bo nikoli konec."
Alder je zavzdihnil in ji izročil ping.
"In kaj bo sedaj z mano? To ni moj čas, ne prostor."
"Primi se me. Kalahan vedno najde delo za sposobne fante, kot si ti."
Alder jo je prijel za roko in izginila sta v posebnem učinku, zaradi katerega bi George Lucas verjetno tekel po odvetnika in sprožil tožbo proti piscu.

Petindvajsetega februarja leta 1942 je bila podmornica U-2077 uradno razglašena za potopljeno, čeprav niso nikoli našli niti sledu o njej. Zavezniki so si oddahnili. Po vojni so drzni raziskovalci, ki jih ni zanimala toliko usoda podmornice, kot zgodbe o skrivnem orožju, s katerim naj bi bila podmornica prototipno opremljena, in naj bi imelo okultno moč, nekajkrat razglasili, da so našli njene ostanke, a so se vse vesti izkazale za lažne. Podmornica jih bo čakala od leta 2040 naprej, a njena skrivnost bo ostala vkovana v arktični led.

Kri in sonce

Avtor podobe: Boris Vigec

Alex je čepela v nizki niši in tema jo je skrivala pred nezaželjenimi pogledi. Ali tako je vsaj mislila. Okoli nje je vladala mrtvaška tihota in izkoristila je trenutek, da si odpočije. Prekleti Kalahan, spet jo je namočil v krasno godljo. Najraje bi mu zavila vrat. Vse pa se je začelo čisto nedolžno...

“Zdravo smrklja, pridi spet kaj naokoli,” je pobliskovalo sporočilo na hipermrežni in pomislila, ja, zakaj pa ne. Ko je vstopila v Kalahanovo oštarijo, se je že spraševala, ali je bila to pametna poteza. Njena srebrnočrna uniforma, ki je zasijala  po sobi, je kot običajno sprožila val nelagodja in hitrega odhajanja gostov (pa čeprav so dobro vedeli, da če bi prišla z namenom pospraviti katerega njih, je zagotovo ne bi videli, dokler bi ne bilo prepozno), Kalahan se je je skoraj malo preveč razveselil. Natočil ji je vrček svojega slovitega piva, potem pa pričel.
“Ti, Alexca, po pravici povedano, potrebujem tvojo pomoč.”

Tipično, je pomislila Alex, Kalahan pa je nadaljeval: “Vozimo neko robo, in z ladij izginja posadka. Saj pridejo na cilj, vendar noben pilot pri zdravi pameti noče več peljati zame. Bodi dobra, in razišči, prosim. Poleg tega bo tvoje ime dovolj, da odpeljem še tole zadnjo ladjo letos.”
Tok razmišljanja je prekinil nečloveški krik in proti Alex je planila bleda postava. Njegovi zobje so hlastnili proti vratu, a Alex je bila hitrejša. Srebrni ornament se je pošasti zarinil točno v srce. K sreči, je pomislila Alex, da imam na uniformi pravo srebro. Prav tenko bi piskala, če bi se dala napetnajstiti z nerjavečim jeklom ki so mi ga ponujali kot oklep. Žalostno je pogledala svojo uniformo, ki je bila vsa v cunjah, odtrgala zadnji okrasek in ga pričela tolči s kosom cevi v nekaj konici podobnega.

***

“Ja, ja, Kalahan, kot vedno, se spomniš name, ko ti teče voda v grlo. Srečo imaš, da sem dopustniško razpoložena. Ampak dobro veš, kaj mi boš dal, ker jaz ne želim tvegati izginotja.”
Kalahan je brez besed izginil v ozadje, in se vrnil z drobno črno napravico, na kateri je enakomerno utripala rdeča lučka: ”Kolikor te poznam, boš uničila tudi tega. Ampak pazi, ta je zadnji.”
“Kar tiho bodi,” ga je zavrnila, “vem, da jih imaš zadaj skritih vsaj še deset, da ne omenjam tistih treh, ki si jih dobil zadnjič. Enkrat te bo Družba skupaj z vsemi pingi poslala nekam.”

No ja, Kalahan je le Kalahan. Nihče ni nikoli razumel njunega odnosa, vendar so vedeli, da tako Kalahan kot Alex nimata do nikogar niti malo podobnega odnosa, kot ga imata med sabo. Bil je to odnos ne dveh prijateljev, sodelavcev ali bognegaj ljubimcev, prav tako pa ni bil samo profesionalen. Morda najboljši opis bi bil ‘bojna tovariša.’ In tako se je Alex skupaj s posadko vkrcala na ladjo. Komaj so dobro odrinili, je slabost poločila enega od navigatorjev. Ladijski zdravnik ji je povedal, da tako hudega primera anemije še ni videl:
“Kot bi mu nekdo popil skoraj vso kri. Ne morem mu več pomagati.”

***

Popil, ja, prekleti hinavec, je besno razmišljala Alex, ko je šla po hodniku. In prekleti Kalahan, Nad vampirje me pošlješ z najmodernejšo opremo za ubijanje, ko je dovolj glogov količek. Na ladji pa gloga niti za zobotrebec. Hvalabogu za moje srebro na uniformi.

Pred sabo je zagledala kup nečesa, kar je imela za smeti, nato pa je prepoznala oblike. Pred njo je ležala androidka Lara, izmaličena skorajda do nerazpoznavnosti. Spodnji del je odtrgan ležal nekaj metrov stran, ena roka je bila popolnoma polomljena in trup je imela preboden s francozom. Vajeni prsti so se sprehodili po gumbih in android se je prebudil v življenje.
“Grizli so me. Po vratu. Ko so ugotovili, da nisem človek, so me razbili. Moja funkcionalnost je na 21% in stabilna.”
Alex je pogledala razbito telo in se nasmehnila ob izjavi o funkcionalnosti: “Mislim, da mi tvojih 21% bore malo pomaga. Zdaj pa se spraviva iz teh hodnikov nekam, kjer se bo lažje braniti. Mislim, da sem pokončala vse, razen enega.”
Oprtala si je androidko na rame in se napotila proti poveljniškemu mostu, ves čas na preži pred morebitnim napadom. A pot do tja je minila brez zapletov in gluha tišina, ki so jo motili samo odmevi njenih korakov, je delovala še bolj strašljivo, kot pa, če bi jo napadel trop vampirjev. Položila je Laro ob komandni pult in si oddahnila. Preverila je koordinate in z zadovoljstvom ugotovila, da so še vedno na začrtanem kurzu. Globoko je vzdihnila, se zviška vrgla na kapitanov sedež in na glas pomislila: “No, pa pripeljimo tole koreto do cilja!”

Naenkrat je za sabo zaslišala sikajoč glas:
“Veš, srebro ubija volkodlake, ne nas. Nas samo začasno onesposobi.”
Obrnila se je in zagledala grozljiv prizor. Celotna posadka, Z zdravnikom na čelu, je stala pri vratih in jo opazovala. Njihova telesa so bila postarana, izsušena in vsakemu je v prsih zijala velika rana. Zdravnik je nadaljeval:
“Ne srečo imaš dovolj krvi, da nam boš spet povrnila našo nekdanjo obliko. A žal te bomo s tem morali pogubiti. Res škoda, kajti bila bi odličen vampir. Morda celo najboljša izmed nas vseh. Ampak ne morem žrtvovati neživljenja enega od nas zato, da bi napravil TEBE enako NAM. Sploh pa ne po tistem, kar si nam napravila!”

Alex je potegnila na plano svojo srebrno konico:
“Morda vas res ne ubije, ampak do moje krvi se boste morali še krepko potruditi!”

Zdravnik – vampir se je posmehnil: “Česa drugega, ljubica, tudi nismo pričakovali.”
Napad je bil peklensko hiter, a pričakovan. Alexina konica je zašvistela po zraku, in neučakani vampir se je zgrudil, grgrajoč in bruhajoč črno kri, s konico v srcu. Zdravnik jo je žalostno pogledal:
“Res pa je, da se srebra ne moremo dotakniti direktno.” Pograbil je klešče in izpulil konico iz onesposobljenega vampirja, potem pa jo vrgel daleč stran. Prehitri napadalec se je pobral, zdaj nič več kot nakaza gnijočega mesa. Vseh osem vampirjev je obstopilo Alex in se ji počasi približevalo. Vodja, zdravnik jih je opozoril:
“Še vedno je nevarna, a ne poškodujte je!”


Potem so se stvari pričele odvijati zelo hitro. Alex je zatipala ping, ki ga je nosila za pasom in preklela Kalahana, Vampirji so skočili proti njej in zaslišala je šum. Naenkrat je celoten poveljniški most zableščal v slepeči svetlobi. Alex se je zvila v dve gubi in kričala od bolečine, vendar njenih krikov ni bilo slišati v peklenskem rjovenju, prihajajočem od vampirjev. Potem je vse potihnilo in na mostu je znova zavladala poltema. Ko se je Alex povrnil vid, je zagledala osem sivih silhuet. Dotaknila se je ene, in sesula se je v kupček pepela. Nato je stopila proti kontrolnemu pultu in zagledala Laro, ki je z zdravo roko še vedno pritiskala na gumb za dviganje in spuščanje sončnih zaslonov. Nasmehnila se je androidki, ki je dejala:
“Včasih je dovolj odstotek, ki obrne stave tebi v prid. Ti si jih imela enaindvajset.”
“Najboljših enaindvajset v mojem življenju,” je odvrnila Alex in pognala ladijske motorje.

Teslina ura (ali Avtor se spomni, da ima glavno junakinjo!)

Avtor: Mitja Pucer - Tuco

Zgodba, do sedaj:
Kalahanova oštarija, sedež Transportne korporacije (pustimo za ternutek Omnikozmično itd.), drugače pa kraj z najboljšim pivom vsaj nekaj parsekov naokoli (kar niti ni težko, če pomislimo, da nekaj parsekov naokoli sploh ni piva), je, kot vemo, zbirališče vsega vesoljskega življa, predvsem pa tihotapcev. Večina junakov, ki nastopajo v teh pisarijah, se ponavadi vsaj za trenutek ustavi v Kalahanovi oštariji. Tako je bilo z Ari-el, pripadnico Nadcivilizacije, ki se imenuje Družba, njenim kompanjonom J-ahwom, ki varuje grob svojega prijatelja na nekem malem modrem planetu, Mali Švercer je v njej zvedel za njene zemeljske korenine in Martina Krpana, ustanovitelja Transportne ni rešitelja galaksije, drugače pa švercerja banta, predvsem pa so vsi mirno pili in se niso brigali za stvari, ki so se dogajale naokrog.
To se bo vsak trenutek spremenilo.
Kalahan je ravno točil enajsto rundo piva za razigrano druščino haldenbranskih izvidnikov, ko so pričele po šanku plesati električne iskrice.
"Preklete sončne pege," je zagodel in z vajeno roko mahnil proti stikalu, ki je dvigalo antistatične ščite. Vendar iskrenje ni ponehalo. Iskre so se pričele širiti po vsej oštariji in po nekaj trenutkih je bila oštarija videti kot laboratorij Nikole Tesle, trideset sekund pred Velikim električnim mrkom v New Yorku.
Naključni opazovalec iz ozunja bi videl modrikasto svetlobo, ki je pričela sevati iz vseh oken. Druščina v notranjosti pa je zagledala oranžno piko. Pika se je počasi večala in pritegovala iskre iz sten, dokler se ni vse skupaj združilo v modro kroglasto strelo. Zaslepila jih je močna svetloba in potem se je število oseb v gostilni povečalo za eno.
Druščina, še vedno zaslepljena od bliska, je le stežka prepoznavala obrise v oštariji, vandar so vsi imeli oči uprte v novo silhueto, ki je iz trenutka v trenutek postajala jasnejša. in ko se jim je pogled zbistril, je v oštariji zavladala panika. Kajti prepoznali so žensko. Njena črno srebrna oprema je bila strah in trepet galaksije. Alex Stone.
Dovolite nam še en kratki intermezzo. Kot se še verjetno spominjate (razlog, da to sploh pišemo, je jasen. Ne spominjate se.), je bila Alex Stone svoje dni popolnoma navadna gospodinja iz Spodnjega Zgornjeka, ki pa je po pomoti ubila algolskega zunanjega ministra, alergičnega na pokrovke. Kaj hočemo, model je bl blazno čuden, pa še bant ji je hotel odnesti. Po umoru je izginila neznano kam. Od takrat so jo videli samo enkrat, pa še takrat so jo razglasili za mit. Vendar je kmalu postalo jasno, da v vesolju deluje popoln plačani morilec. Ko se je v galaktični hipermreži pojavil oglas za popoln umor, je stvar postala jasna. Kaj se je do takrat dogajalo z Alex? Odpeljali so jo taisti tipi, ki so potegnili kabelsko televizijo do Himalaje in jo odpeljali na Koldijo. Tam je končno preživela slavno koldiško mučenje, nakar so ji preskrbeli agenta. Alex, ki je ugotovila, da se ji ne more pripetiti nič hujšega kot prej omenjeno mučenje, se je vdala v svojo usodo in postala plačana morilka. Bridko se je motila, a to ni več stvar te zgodbe.

Stopila je k šanku.
Kalahan jo je neprizadeto, a prizadevno natulil:
"Kršenmadona, ženska. Se res moraš prikazovati tako nastopaško?"
"Daj no, Kalahan, najprej mi nalij pivo, potem pa morava spregovoriti besedo ali dve."
"Torej ne prihajaš službeno?"
"Ne. Pa tudi, če bi, ne bi tega povedala."
Druščina si je oddahnila. Le nekaj primerkov s kosmato vestjo se je odkradlo skozi vrata. Alex je nagnila vrček in ga treščila nazaj na mizo.
"Fantje, v riti ste. Cela Transportna."
Po oštariji je završalo. Kaj za vraga ima ženska za bregom?
"Počasi, počasi, punca," je miril vzdušje Kalahan, "kaj naj to pomeni?"
"Tesla, fantje. Uspelo mu je izdelati teleport brez sprejemne postaje. Konec švercanja."
"Vraga!"
Druščina je postala panična. Celo Kalahan ni mogel obdržati svoje pregovorne hladnokrvnosti in je začel s prsti bobnati po šanku. Teleport! Premikanje materije na daljavo brez sprejemnika! Nobenih policajev. Kdor ima takšen teleport, ne potrebuje švercerjev.
"Si prepričana?"
"Tako kot stojim tukaj. S čim pa mislite, da sem prišla sem? Sicer je še v testni fazi, vendar Tesla zatrjuje, da bodo testi v pol leta končani."
"Predsedstvo itak ne bo dovolilo takšnih teleporterjev," je naglas razmišljal Kalahan.
"Saj tudi švercanja ne dovoljuje. Kako jim bo pa uspelo? Vepejevci so tako nesposobni, da ne najdejo črne luknje, če padejo vanjo. Fantje, problem imate."
"Kako velik pa je ta teleporter?"
"To je najlepše od vsega. Narejen je s pomočjo nanotehnologije. Edina vidna stvar je kontrolni mehanizem, ki pa spominja na digitalne ure z Zemlje. To je to."
Kalahan je Alex natočil še eno pivo in rekel:
"Alex, punči, bi rada zaslužila še kakšen kredit?"
"Kalahan, kaj za vraga si si pa spet izmislil?"
Staknila sta glavi in povedal ji je, kaj za vraga si je spet izmislil. Sprva šepetajoč pogovor in Alexino zmajevanje z glavo je kmalu prerasel v buren prepir, nato pa je Alex odvihrala iz oštarije z besedami:
"Okej, Kalahan, ampak samo zato, ker si to ti!"

Novica o teleportu se je po galaksiji razpširila še hitreje kot kak pravoveren škandal. Edino dobro pri tem je bilo, da je med vso galaksijo zavladala panika, da je Predsedstvo teleport takoj prepovedalo in da nihče, razen Alex, ni vedel, kje za vraga je Tesla to stvar spacal skupaj. Slabih stvari je bilo ogromno. Zganilo se je galaktično podzemlje (oprostite nam ta paradoksalni izraz, vendar je nujno potreben, da ga razumejo prebivalci planeta, na katerem nastaja tole besedilo. Hkrati prosimo da jih ne mešate s švercerji, ki so cehovska organizacija, medtem, ko so oni drugi navadni kriminalci. Okej, oboji so na drugi strani zakona, vendar imajo švercerji po svojih besedah 'plemenite cilje.'), ki se je na vsak način hotelo dokopati do teleporta, saj njihove usluge do sedaj niti pod razno niso mogle konkurirati Transportni, ki je imela primat med švercerskimi organizacijami.

 Saj ne, da bi imela monopol, vendar je zanesljivost švercerjev Transportne dosegala pregovorne razsežnosti. In teleport bi to z lahkoto spremenil. Ravno tako ni propadla medgalaktična borza, saj jo je uspešno uničil eden od neodvisnih švercerjev, ki je neznano kako   (mi vemo, kako, saj se spominjamo, da mu ga je dala Ari-El, zadevica pa je čudežno preživela skok 65 milijonov let v preteklost) prišel do pinga, ki ga smejo nositi samo člani Družbe. Kmalu za tem sta izginila tako švercer kot ping.

Čez teden dni so novice poročale o velikanski imploziji v ozvezdju Laboda, ki se je prežarčila v sistem črnih lukenj v bližino Konjske glave, in za katero ni bilo nobenega posebnega vzroka. Praktično istočasno se je v pisarni Kalahanove oštarije znašel precej zmešan tip, ki je blebetal o ženski, oblečeni v srebrnočrno uniformo in da naj bi to bitje popolnoma zmešalo njegovo umetnino. Kalahan mu je prizanesljivo natočil poln kozarec močnega in ga spodbudil, naj nadaljuje.
"...In ves čas je bila tako prijazna z mano, in obvladala je zadevo, kot da bi že delala z njo, čeprav takšnega teleporta še nikoli nihče ni videl. Res izjemna ženska. Potem se mi je opravičila in naslednje, česar se spominjam, je, da sem se znašel tu. Lahko dobim še požirek?"
Kalahan se je zahahljal in dotočil. še kozarček ali dva in njegov glavobris bo Tesli izbil vsak spomin na teleport. A kje je Alex?

Po šanku so zaplesale iskrice. Znana scena se je ponovila, le da se je tokrat v zraku pojavila majhna okrogla stvar in padla na tla. Kalahan je stopil po sobi in pobral malo okroglo stvarco, na kateri je pobliskovala rdeča lučka. Z ostrim rezilom je bilo na njemu vpraskano sporočilce:
"Zdaj je dokončno crknil. Se vidiva čez kak milijon let." Zadovoljno ga je spravil v žep in si natočil pivo. Na zdravje, Alex. Uživaj v penziji. Takrat je zabrenčal hipermrežni prenosnik. Na malem ekranu so zasvetile besede: 'A si dobu?' Odtipkal je pritrdilen odgovor in se zarežal. Alexca je očitno še vedno v poslu.

Grob

Vest jo je zadela v tenutku. Mrtev.... mrtev!!!! Njen ljubi je mrtev! Daleč od nje, daleč stran od vseh bitij, na poti skozi meglice Rimske ceste, ki jo je tako ljubil. Morda celo bolj kot njo. Njegovi prijatelji so iskali truplo več dni. Sončni veter ga je odnesel na majhen moder planet v zakotju galaksije, na katerem so prebivali kuščarji. Zanje je pomenil le hrano.

“Prekleti reptili!” je zarjovel j’Ahwe: “kako si drznete žreti našega tovariša! Ne, smrt od moje roke je za vas predobra, le napolnite si želodce, kajti to bo zadnja hrana, ki ste jo kdajkoli okusili!!!”

Sistematično so pričeli uničevati vse, kar bi kuščarjem lahko služilo kot hrana. Mednje se je pomešala majhna kosmata živalca, ki se je dobrikala vsakemu, kmalu pa so ugotovili, da jim zelo koristi, saj je s preplašenim pihanjem opozarjala na kuščarje dosti prej, kot pa njihovi skenerji. Zavedli so se, da bo najverjetneje po uničenju kuščarjev najverjetneje iz nje nastala nova rasa, ki bo vladala planetu. Čeprav so bile njene možganske funkcije na primitivnem nivoju, so vendar bile enakovredne najinteligentnejšemu kuščarju.

Holokavst je bil opravljen. Kuščarji so bili obsojeni na smrt od lakote in pobijanje med seboj. Ko so zapuščali orbito planeta, so poslali še poslednji pozdrav mrtvemu prijatelju in se vrnili domov.

Ni mogla preboleti njegove smrti. Želela je obiskati planet, ki je postal njegov grob. Vendar so jo obveznosti do Družbe in otrok držale doma. Minevala so leta, otroka, njegova otroka, sta odraščala in Družba se ji je končno zahvalila za vse ter jo upokojila. Pričela je z zbiranjem podatkov, kije bi se nahajal mali modri planet. Njegovi stari popotni prijatelji ji pri tem niso bili v pomoč, saj so v tem času večinoma tudi sami ostali za večno v raznih predelih Rimske ceste. Najti ni mogla edino j’Ahwa, za katerim pa se je izgubila vsaka sled, samo pobliskavanje rdeče lučke v centrali, ki je spremljala njegov ping, je Družbi potrjevalo, da je še živ, a j’Ahwe, ki je bil star maček, je napravico priredil tako, da ga ni bilo mogoče izslediti. Imela je dve možnosti. Naj čaka, da se j’Ahwe vrne, kar je bilo nesmiselno, ali da ga poskuša poiskati sama, kar je bilo nemogoče. Otroka nista želela z njo, kajti postala sta člana Družbe, kar je za mladinca velika čast in želela sta se izkazati, tako kot njuna mati in oče. Tiho se je nasmehnila ob njuni zagnanosti, a se je brž okarala, saj je bila v njunih letih takšna tudi sama.

Imela je dovolj denarja, da bi najela manjšo ladjo, a je raje izbrala nevarnejšo različico: štopanje. Predvsem zato, ker so štoparje največkrat prevažali tihotapci in svobodni trgovci (kar je v bistvi pomenilo isto), le-ti pa so bili po nepisanem pravilu post-informacijske ureditve vir informacij. Informacij, ki jih hipermreža ni bila sposobna nuditi. Ni se bala za svojo varnost, saj nihče v znanem vesolju ni upal napasti ali izkoristiti člana Družbe. Niti upokojenega člana. Tako je križarila po vsej galaksiji, od modrega planeta do drugega, dokler ji nekega dne, ko je zdolgočaseno sedela na kopilotovem sedežu nekega pirata in brskala po hipermreži, padel v oči nenavaden detajl. Pirat je imel na armaturi ping. Ping, ki so ga imeli samo pripadniki Družbe.

“Kje si dobil ping?”

“Ping? Kua za vraga ti je to?”

“Ubil si člana družbe! Ali veš, da si se s tem obsodil na usodo, hujšo od smrti!?”

“Kua klamfaš, ženska! Se sm pirat, sam to ni scena, de pubivam! Sploh sm pa na neki tajga napuvedan na prmbližn dvesto planetih.”

“Povej, kje si dobil tole,” in pokazala ping, ki se je prav tisti trenutek izdajalsko poblisknil in oddal nov signal..

“Aaa, tole,” se je zarežal pirat, ”mislim da prec od Vege, kake petindvajset svetlobnih mende, sm enmu modelu prštimou neki pucaljk pa generator pa še ene hologramske špilike. Je bil anmal kratek pri dinarju pa mi je tole pukazu. Se mi je zdelo brz veze, sam mi je prov luštn videt, ku neki kr bliska po armaturi.”

Zdrznila se je. Ali je po vsem tem divjanju končno ugotovila, kje se skriva j’Ahwe?

“Greš kaj proti Vegi?”

“Na-a, mala sam te pa lohk pstim pr Kalahanu, tam boš zihr najdla kerga k gre v un konc. Aja, de na puzabm, tip naj je warpnu 65 miljonu let naprej, tk de rabiš enga k čez cajt šverca. Sej mislm, de mi je zatu dal tule, de sm lohk nazaj v ta cajt šou. Sam nucat ga pa ne morm, je reku, de ga lohk sam un, pa de bo zdej itak gagnu, k bo dva tok velka skoka naredu.”

“To ni problem, to lahko počnem tudi sama.”

Šele potem je ugotovila pomen njegovih besed. Brez pinga se j’Ahwe ni mogel pomikati po času.

Kalahan je bil šef majhne oštarije, znane kot leglo švercerjev. Sicer pa je želel postati filmska zvezda. Hitro je našla relativno prijaznega Kerdinca, ki je bil na poti do Vege pripravljen napraviti manjši ovinek (“Še pusebi za člana Družbe!”), in z njo skočiti 65 milijonov let naprej. Senzorji so zaznali majhno ladjo.

“j’Ahwe?”

“Ari-el?????”

“Kaj počneš tukaj? In zakaj si skočil v prihodnost?”

“Skrbim za njegov grob.”

“Grob? Odločil si se, da ostaneš v tem času, in skrbiš za njegov grob?”

“Ja. Všeč mi je. Gledam kako se razvija življenje na planetu, skrbim, da bo njegov grob ostal, dokler bom živ. Veš, tista žival, ki se nam je dobrikala, v 65 milijonih let je res postala prevladujoča vrsta. Vendar imajo njeni “potomci” hudo napako. Če nimajo nekoga, da skrbi zanje, nekoga, ki se mu lahko dobrikajo, potem se pričnejo pobijati med sabo. Njihova inteligenca je v resnici usmerjena v destrukcijo in vedno pridejo do točke, ko so sposobni uničiti planet. Takrat se moram vmešati. Včasih celo odletim dol. Veš kako mi pravijo?” Nasmehnil se je: “Bog.”

“Smem ostati pri tebi in ti pomagati?”

“Smeš, ampak ne vem, kaj bo rekel tvoj šofer.”

Pogledala je proti tihotapcu

“Poslušte guspa, js mam kolege dost cajta nazaj, pa bi raj biu kr tam, či vam ni udveč.”

Odpela si je ping, ga nastavila 65 milijonov let v preteklost in mu ga izročila: “Pripni ga na armaturo. Ostalo bo opravil sam.”

Sedela je ob j’Ahwu in gledala modri planet - grob njenega ljubega. Da, skrbela bo zanj, skupaj z j’Ahwom. Ostal bo moder za vedno.

Kratki vodnik po ozadju Kalahanove oštarije

Najbolj pomembna snov v znanem vesolju

Včasih so ljudje mislili, da je Zemlja ravna. Potem so mislili, da je okrogla. In potem sploh niso več mislili. Razen na novo porcijo solzavih nadaljevank. Tiste, ki so še mislili, bi lahko iskali z lučjo pri belem dnevu, vendar bi vas verjetno policija zaprla kot sumljivega. Če ravno ne bi gledali 23095. dela serijske detektivke. Lahko bi ukradel Himalajo, pa tega še opazili ne bi. In, ko se je to res zgodilo, se je zaradi tega sekiral samo dalajlama. Pa še ta samo zato, ker je skupaj z gorovjem izginil tudi njegov samostan, potem ko je dal težke denarje za kabelsko televizijo. Na popolnoma drugem koncu sveta, v majhni, vase zagledani deželi pa so znanstveniki odkrili bant. Ker niso vedeli, da ga tako imenujejo po vsem znanem vesolju, so ga poimenovali z generičnim imenom 2,3, -15-orto-7,28-para..........................(ni važno, reče se mu bant), njegova uporabnost pa je nihala od loščila za srebrn pribor do raketnega goriva. Rakete, ki bi kot pogonsko gorivo uporabljala bant, sicer niso napravili, so pa zasloveli kot dežela z najbolj zloščenim srebrnim jedilnim priborom. Slučajno nihče drug v vesolju ni uspel napraviti banta, rudniki na asteroidih so bili izčrpani, v preteklosti pa nisi mogel tankati, ker naravni bant ni prenašal časovnih skokov. In Zemlja je naenkrat postala zelo prometna.

Nesojena glavna junakinja, ki to v resnici sploh ni

Alex Stone, gospodinja iz zahodnega Londona je ravnokar prenehala s čiščenjem jedilnega pribora. Novo loščilo je bilo zares izjemno in ni si mogla kaj, da ne bi še enkrat pričela s čiščenjem. Naenkrat se je pred njo pojavil zunanji minister Algola IV, čudna kreatura nedoločljivo sive barve in očitno moškega spola. Hodil je po rokah, iz levega ušesa pa mu je visel saksofon. Prijazno je pozdravil Alex in jo poprosil za pol litra banta, ker se mu je mudilo na slavnostno sejo v spomin samorazstrelitve galaktične skupščine. Žal Alex še ni doživela koldiškega mučenja, katerega stranski učinek je bil popolno obvladanje vseh vesoljskih jezikov (in dveh, ki so jih govorili v nekem čisto drugem vesolju) in prošnje ni razumela. Namesto, da bi kriknila in se onesvestila, kot vsaka poštena gospodinja, je neznancu, ko je hotel vzeti njeno loščilo, v glavo zalučala pokrovko. Zunanji minister se je isti hip zavedel, da je alergičen na pokrovke, a mu spoznanje ni koristilo, ker je v naslednjem trenutku umrl zaradi anafilaktičnega šoka.
Škandal je bil rojen. Kot vsi pravoverni škandali, je tudi on v nekaj trenukih prisopihal do vseh poželjivih ušes v Stvarstvu in nekaj obrobnih asteroidov (ki pa ušes nimajo), dosegel svoj vrh na (še vedno ukradeni) Himalaji, potem pa ga je zasul plaz odpadne nereciklirane embalaže ene od afirmiranih poliastralnih verig prodajaln hitro izbruhane hrane. Ker ušesa posredujejo informacije nečemu med njimi (vsaj pri humanoidnih vrstah, estrični Droogi imajo med ušesi kopulacijski organ, še najbolj podoben paralelnemu vhodu na zemeljskih računalnikih, s tem v zvezi je tudi pomanjkanje paralelnih kablov zabeleženo v več področjih - ampak to je že druga finta. Se pa splača imeti tak kabel pri sebi), tisto pa potem informacijo prebavlja, ponavadi pride do napihovanja. In tako je do Algola prišla novica o umoru enajstih zunanjih ministrov, predsednika vladnega kabineta (ki je sicer svojo smrt zanikal, zato so ga mimogrede umrli) in neznane osebe srednjega spola, ki naj bi uradno ministrom strigla nohte, pa so jo raje uporabljali za najrazličnejše oblike potešitve svojega nespolnega nagona. Vlada je takoj zahtevala izročitev morilske gospodinje, vendar njihovega sporočila na Zemlji niso razumeli. Sicer pa ne bi pomagalo, ker je Alex že izginila. Kam? To boste izvedeli v naslednijh dneh, zaenkrat pa se držimo preizkušenega Lucasovega recepta, da se bo bravstvo vračalo in bo pozneje avtor nemara zaslužil še kak dinar.

Martin Krpan 3000

Takole je risal Boris Vigec, ko je bil še mlad:)

Ta, prva zgodba je zapisana v slavo in spomin Franu Levstiku, ki je Slovencem dal prvega pravega superjunaka!

Kalahanova oštarija je bila priljubljeno zbirališče vsega vesoljskega življa, še posebej tistega, ki je rado konzumiralo najrazličnejše oblike utekočinjene omame. Predvsem pa je veljala za neuradni sedež Omnikozmične diskretne transportne korporacije. Po domače, tihotapcev. Njihov simbol, prekrižana kij in mesarica, je ponosno svetil v nepregledno temino vesolja. Vendar je le malokdo vedel, kaj ta znak pomeni.Tudi sam sem, kot novopečeni zelenec pri Omnikozmični, rad zahajal v Kalahanovo luknjo. Ne le, da sem tam lahko užival blaženi mir po napornih vesoljskih transportih, begi pred policaji in spopadi s pirati, saj je pri Kalahanu veljalo nepisano pravilo, da velja za nevtralno cono, v kateri ne velja nobeno pooblastilo, razen Kalahanove težke roke in udomačenega volarskega zmaja. Pa še dobro pivo so imeli. Pivo, ki me je tako spominjalo na Zemljo. Na katero se nisem mogel vrniti. Ampak to je že druga zgodba. Vendar me je v nasprotju s prvim pravilom Transportne, neverjetno matral firbec. Nekateri zato za moje življenje ne bi dali niti odsluženega teflonskega filtra, vendar so vsi bili mnenja, da sem pocar in da mi bo morda celo ratalo.

Kakorkoli že, nekoč sem o simbolu povprašal Kalahana. Ta je natočil pivo zase in zame, se ležerno naslonil na šank, in rekel:

"Ha, ta zgodba je ravno tako čudna, kot je resnična. In najbolj zanimivo je to, da je človek, ki je ustanovil Omnikozmično, po rodu s tvojega planeta. Njemu se je za zahvaliti, da obstaja ta oštarija in da lahko v njej cuzaš tole pivo."

Z Zemlje? Naj zgodba govori zase.

Torej, Kalahan mi je povedal, da je na zemlji živel človek, Martin Krpan po imenu. Preživljal se je tako, da je tovoril naokrog bant, ki so ga manj razvite civilizacije potrebovale za raketni pogon. Ker je bant takrat veljal za domeno močnih, posebej zaradi pomanjkanja, na Zemlji pa jim je uspelo izdelati sintetičnega, nad katerim je takoj prevzel monopol sam predsednik galaksije, je bilo to početje skrajno prepovedano. Tako so Krpana vseskozi zasledovali vepejevci, a dokazati mu niso mogli nič. Nekoč jih je k njemu prišlo petnajst. A Krpan pisano pogleda, zgrabi prvega za noge in pomete z drugimi štirinajstimi, da se je prašilo za njimi vse do Proxime. Krpan, namreč, je bil velik in močan možakar, hitrejši na dejanjih, kot pa spreten z besedami. In celo samega vraga bi ugnal, ako bi se pošteno prijel z njim.

Nekoč pa je Krpan s svojim transporterjem rinil skozi ožino med asteroidi, ko se mu je nasproti pripeljala sama predsedniška križarka. Krpan je videl, da se ji ne bo mohgel umakniti, pa je ustavil ladjo, zlezel v skafander in skočil v ozunje. Tam je z dobro merjenim skokom premaknil ladjico vstran in napravil križarki prostor. Ko se je vrnil v ladjo, je zaprasketal ekran. "Pozdravljeni. Identificirajte se."

"Martin Krpan. Zemlja, sektor 19."

"Kaj prevažate v kontejnerju?"

"E, čistilo za srebrnino. Da pa ne bi zmrznilo, sem ga naložil v ojačan kontejner."

Križarka je nadaljevala pot, predsednik pa si je mislil, da si to velja zapomniti.

Tako sta mirno živela naprej oba, predsednik in Krpan.

Bilo pa je, da je v galaksijo prišel odposlanec iz sosednje galaksije, Brd-Aoos po imenu, ki je postavil ultimat. Ker vojne med galaksijami od spopada med M-29 in Rimsko cesto niso več potekale klasično, pač zaradi prevelikih žrtev, predvsem pa zaradi izgub dragocenih virov energije, so poslej organizirali dvoboje. Galaksija, ki se je odločila napasti drugo, je poslala svojega izbranega bojevnika, ki je moral v dvoboju premagati dvajset izbranih bojevnikov napadene galaksije. No ja, število naj bi se spreminjalo glede na velikost galaksije, vendar se je številka dvajset kar ustalila. Dvoboj pa je potekal po viteških pravilih, torej s hladnim orožjem. Neverjetno, ampak vse znane civilizacije so v osnovi tradicionalistične, in na skupščini so se s tem predlogom strinjale. Vlada galaksije je bila v škripcih. Nikjer več niso gojli stare šole boja, razen v nekaj lokalnih klubih. Saj so se ponujali vrhunski športniki in trenirani vojaki, vendar so vsi žalostno končali, kot hologramske slike poraza in krvave glave v hibernatorju. Devetnajst jih je bilo. In poslednji je bil sam predsednikov sin. Ves vladni planet je bil odet v vijolično. Brd-aoos se je strinjal s tem, da prekine dvoboje za določen čas, da se opravijo pogrebne slovesnosti, vendar je kmalu pričel sitnariti, saj mu je bilo potrebno premagati samo še enega junaka, da bo njihov imperij dobil nove meje.

Takrat se je minister Gregor domislil:

Gospod predsednik, se spominjate dogodka spred parih let, ko smo se vozili skozi asteroide? In Krpana, ki je svojo ladjo na roke porinil s prehoda? Če kdo, potem ga bo zmogel Krpan."

Predsednik se je razveselil:

"Pošljite ponj!"

Tako se je zgodilo, da je pred Krpanovo postojanko, ki je bila prav tam, kjer je zdaj Kalahanova oštarija ustavila prav nesramno frajerska ladja z vladnimi oznakami. Krpan je besno vstal in hotel pomesti s prišleki, ko je ugotovil, da niso običajni vepejevci.

"Alo, upedenaj se, z nami greš na vladni planet."

"Ne grem! Petnajst sem jih pometel ravno zadnjič, pa se bom tebe, škrica, ustrašil?"

"Ne, ne, Krpan, potrebujemo te! Vojno imamo! In ti si naše zadnje upanje. Devetnajst jih je že pobil Brd-aoos, nazadnje samega predsednikovega sina. Pozabimo kakršne koli zamere, usoda našega vesolja je v tvojih rokah!"

Krpan je še dvomil, ampak vepejevec je bil videti iskren. Zato je privolil.

Predsednik ga je toplo sprejel. Dal mu je streči, kot se zadnjemu junaku pritiče, seveda pa ni vedel, da je užival tudi druge radosti, ki mu jih je radodarno naklanjala predsednikova hčerka. Včasih celo s prijateljico. Tako je Krpan po galaksiji zaslovel še iz čisto drugih razlogov. Brd-aoosu so sporočili, da so našli poslednjega junaka, da mu le naj da čas, da se opremi in pripravi po dolgi poti. Tako je Krpan preživel prijeten teden in počasi se je bližal dan boja. Krpan je preizkusil vsa orožja, kar so jih našli in zaničljivo zmajeval z glavo. Roba, ki jo je nekoč vso zarjavelo švercal z Zemlje, je bila proti tej superiorna. Kar je prijel v roke, vse se je polomilo. Predsednik je obupano zmajeval z glavo. Na to Krpan:

"Ali nimate morda nobene zbirke zemeljskega orožja? Le-to je bilo včasih popularno za dekoracijo."

In predsednik se domisli neke sekire, ki je bila tako težka, da mu je venomer populila kline iz stene, nazadnje pa je potegnila s sabo kar celo steno. Trije dekoraterji so jo morali nesti, in s škripcem so jo dvigovali. Kaj moremo, dekoraterji so ljudje stare šole in delajo na roke (morda tudi zato, da lahko zaračunajo več). Krpan pograbi to sekiro in z njo zamahne dvakrat naokrog. Prav strašen je bil videti v svoji surovi moči. Nato pa jo zadega proti najbližjemu drevesu. Sekira je opisala lep lok in v enem sunku drevo odbila. Drevo namreč, je bilo eno poslednjih lip, ki so še rasle v vesolju in predsednikova žena jo je čuvala bolj ljubosumno kot svojo hčer. To je razveselilo Krpana, še posebej, ko je videl mehko lipovino. Na hitro je iztesal iz debla velikanski kij in rekel:

"No, kje je zdaj tisti pritepenec, da mu pokažem, kar mu gre. Enega Brd-aoosa za malo malico, potem pa me čaka novo delo!"

Oči vse galaksije so bile uprte v dvoboj. Ne, ni bilo reklam. Ni bilo mažoretk. Ni bilo kričečih prodajalcev kokic in vročih hrenovk. Galaksija se je zavedala, da to ni predstava. Le kamere so tiho brnele na svojih mestih. V sodobni družbi se bosta spopadli dve galaksiji po pravilih iz daljne preteklosti. Pojavil se je Brd-aoos. Pojavil se je Krpan. Brd-aoos ni mogel zadržati krohota:

Kaj to je junak, ki os ga poslali nadme? Saj si navaden švercer! In kako me misliš premagati? Me boš s kolom po glavi?" je tulil, namigujoč na Krpanov kij.

"Ali te bom s kolom, ali pa morda kar z golo roko po nagi riti, je moj problem," je odrezal Krpan, "pričniva, kajti mudi se mi domov."

"Tvoj dom bodo samo še onostrastva široke ceste!"

"Ej, šlic imaš odpet."

Brdavs je zarjul in potegnil meč. Res strašno orožje. Zemeljsko. Očitno je moja trgovina daleč segla, je pomislil Krpan. Zdaj pa nosim posledice. Ampak fant nima pojma, kako ga uporabljati.

Stopila sta si naproti in se rokovala. Krpan precej stisne roko Brd-aoosu s takšno močjo, da mu udar kri izza nohtov.

"Dobra poteza, ampak žal sem levičar."

Sekunde so se vlekle kot leta. Potem pa se Brd-aoos odloči:

"V imenu imperija! Še dvajseti!" in zamahne z mečem. Krpan mu urno podstavi kij in meč se zadere globoko v mehko lipovino. Presenečeni Brd-aoos ni storil popolnoma ničesar, ko ga je Krpan položil po tleh in mu stopil na prsi.

"Zmoli, ako znaš, zakaj ti pojdeš, kamor si mene pošiljal. Rekel sem ti, da nimam časa. In, tole je bilo osebno."

Pa mu vzame glavo.

V vladni palači so ga sprejeli z ovacijami. Sam predsednik je pripravil dolg govor, a ga ni uspel povedati, ker ga je Krpan na hitro prekinil.

"Ti, predsednik, navsezadnje sem le plačanec, daj mi zaslužni honorar, pa da grem."

Predsednik se globoko zamisli in prične jamrati o nizkem proračunu, potem pa ponudi Krpanu razumno rešitev:

"Ali sprejemaš kreditne kartice?"

Krpanu letijo strele izpod čela. Vsak čas se bo razhudil in razdejal palačo.

"Kaj pa mojo hčer? (Slišal sem, da sta si všeč.)"

Takrat se je vmešala prva dama: "Lipo si mi spridil, hčere mi ne boš!"

Pa se oglasi hčerka: "Hihi, saj me je že. Poleg tega mi je že obljubil, da me bo malo popeljal naokrog."

Na to reče Krpan: "Gospod predsednik, kar mi ponujate, ali ni vredno nič, ali pa sem si že sam dobil. Ker ne veste, kaj bi mi dali, vam povem jaz. Tistega dne, ko ste me prvič srečali, nisem tovoril čistila za srebrnino, ampak bant. Sicer pa veste, da je sintetični bant pravzaprav odlično čistilo za srebrnino."

Prekine ga minister Gregor: "Kaaaaaj? Ves svoj mandat se že trudim spraviti za zapahe švercerje z bantom in tule se mi sprehaja najhujši od njih??? Zaprite ga!" nakar Krpan grozeče stopi predenj, napravi zgovorno kretnjo z levo roko in minister se skrije pod mizo.

"Torej, gospod predsednik, prosil bi vas, če mi izdate certifikat za svobodno trgovanje z bantom, pa vam obljubim, da tudi jaz ne bom izdal vašega zaupanja."

Predsednik se je s tem strinjal, in pripravil ustrezno listino. Krpan in predsednikova hči sta sedla v ladjo in pognala motorje."Srečno hodita," pravi predsednik, njegova žena in minister Gregor pa sta izkoristila gužvo.