A veste, zakaj smo v pizdi?

Ne morem si kaj, da bi ne bil za prvega maja spet malo družbeno kritičen. Sploh, ko gledam, kako ljudje še vedno zgolj grejo na počitnice, si privoščijo piknik in se pač obnašajo, kot da gre le za še en dela prost dan. Pardon, dva. Oziroma, skupaj z dnevom OF za lepe pomladanske počitnice. Če še bomo prvi maj praznovali dva dni, seveda. Letos smo ga še.

Priznam, več kot dvajset let sem tudi sam odraščal v precejšnjem nezavedanju, kaj naj bi pomenil prvi maj. Pač, bilo je frej, pa na Šmiglovo zidanico smo šli, in tam je bila žurka s čevapi in golažem. Starci so se alkoholizirali, sam pa sem se z vrstniki tačas preganjal po gozdu in lovil močerade. Lajf je bil kul.

Potem pa sem leta 1997 ravno za prvega maja obiskal Dunaj, ker smo se evropski ircopi (če se še kdo spomni, kaj je to IRC) zmenili, da se malo dobimo, pozabavamo in še rešimo kako zadevo, ki je prek elektronske pošte in internetnega čveka precej brezosebna. Ljudje funkcioniramo drugače v živo, saj veste.  Pa nima veze. Bil sem na Dunaju, za prvega maja. Zjutraj koračnica plehmuske. Kamorkoli sem se obrnil, vsak je imel pripet rdeč nagelj. Demonstracije! Jasno, vse so organizirali socialisti, oziroma njihova delavska stranka, a to je še najmanj pomembno. Pomembno je, da so ljudje bili na cestah z namenom. Ponosni, da so delavci, pripravljeni pokazati državi, da je treba upoštevati njihov glas in odločni, da gre za njihove pravice.

Ker oni držijo državo pokonci. Ker njihovo delo ustvarja skupno blaginjo. Zato prvi maj ni dan za napit se ga in žurat (ja, tudi to pride kasneje), marveč spomin in opomin, da včasih ni bilo tako. Da nikoli ne bodo dopustili, da bi kdaj tako spet bilo.

Si me predstavljate, komunistično dete, kako sem stal sredi Pratra povsem šokiran, ko me je zadelo, da v neki tuji državi, ki ne pozna S od socializma, ideja delavstva stoji tako mogočno? Da so vsi, ki ustvarjajo GDP dejansko spoštovani? Da je, na kratko, Avstrija bolj socialistična od nas?

Kar me privede do naše današnje krize. Slišim, da smo naredili en lep zabluz z obveznicami in da se nam bonitetna ocena spet niža. Kregamo se ali bomo prodajali podjetja v lasti države ter kje bomo še zategovali pas. Na splošno, menjali smo oblast, ohranjamo iste ukrepe. Kot bi na ladji, ki pluje proti ledeni gori zabrisali kapitana v morje, nakar bi ohranili isti kurz, ker se je pač treba skregati, ali bomo zavili levo ali desno, ali bi nemara bolje bilo iti v rikverc. Ob tem pa drug drugega obtožujemo, da nismo nič boljši od kapitana, ki je že hrana ribam, ter panično iščemo novega krivca. Carsko.

Kajti, če najdemo krivca, dobimo neko moralno zadoščenje. Vsi bomo šli pod vodo, a vsaj vemo, kdo je to zakuhal. namesto, da bi stopili skupaj, pričeli DELATI in za to delo zahtevati pošteno (nisem rekel pravično) kompenzacijo. Alenka je rekla, da ne potrebujemo denarja, samo čas. Ni res. Tisto, kar potrebujemo je sprememba vedenjskega vzorca. V zadnjih dvajsetih letih smo se naučili, da je edino, kar šteje, individualizem, osebna korist pred vsemi ostalimi. Če vsak gleda le nase, bo ustvaril bogastvo zase, in če ga bo ustvaril vsak, bo napredovala tudi družba. Ker tisti, ki ne ustvarjajo, itak crknejo, in nam je bolje brez njih.

E, narobe!

Kajti gledanje na osebno korist potegne za sabo dvoje. Prvič, boli te kurac za vse ostale. Do cilja preko trupel. Kot tista zgodba o Bosancu, ki so ga nasrali, da bo postal Slovenec, če preplava Kolpo. Jasno, cela njegova familija se vrže v brzice in plava na drugo stran. Mož, kot najmočnejši, prileze na breg in vidi ženo z otroki, ki jih tok počasi odnaša. Na njihove klice na pomoč odvrne s sredincem ter stavkom: "Jebite se vi Bosanci!"

Tak je individualizem. Zato vsi, ki smo v dreku, naredimo vse, da ne bi kdo na naš račun, oziroma z našo pomočjo iz dreka tudi prilezel. Raje ga bomo zatolkli dol, mu nastavili kopico pravnih ovir, ga skušali na vsak način oblatiti. Ker se panično bojimo, da bomo tudi sami slišali "jebite se vi Bosanci." Tega pa se bojimo, ker bi verjetno isto napravili sami - kot sem napisal že v blodnji o samomoru.

Zato se moramo tega miselnega vzorca čim prej znebiti. Individualizem je podoben rakasti celici.  Ta gleda samo na svojo rit, izčrpava celoten organizem za svojo dobrobit in se deli, dokler sistem ni več vzdržen, nakar umre. Človeško telo deluje, dokler vse celice v njem sodelujejo. Drugače niti ne morejo, saj so odvisne druga od druge. Tudi rak je odvisen od teh sistemov, vendar telesu ne vrača nič. 

Ljudje smo programirani, da živimo v družbi, zato mora veljati ravno nasprotno. skupna korist pomeni večjo blaginjo za posameznika. Znova moramo začeti verjeti, da se tisto, kar prispevamo skupnosti, povrne z obrestmi. Da bo oni, ki smo ga spravili iz jame, iztegnil roko in za sabo potegnil še drugega. Oba potem tretjega. Dokler ne bomo ven prišli vsi.

Nehajmo se spraševati: Kaj imam jaz od tega? Vprašajmo se: Kako nam lahko pomagam?

Mi ne verjamete? Hočete dokaz? Dovolj je ena sama beseda: Wikipedia.

In ne, nisem komunist. Le kmet. Kmetje, vsaj tu pri nas,  si še pomagamo.