Ki so ga kaj hitro povzeli tudi igralci in seveda športni novinarji.
S tem pa imam en velikanski problem. Najprej že s Srečkom. Okej, jasno in logično je, da moraš imeti v glavi zmagovalno mentaliteto, kajti če greš v tekmo z miselnostjo tipa: "boril se bomo, srce bomo pustil na igrišču, če zgubimo, si nimamo kaj očitat," si praktično vnaprej že obsojen na poraz. Zmage si v resnici moraš želeti in ne le to, biti moraš našponan. Ja, zgazili jih bomo! To je nujno. Kar pa ni nujno je neka čudna evforija, ki potem zagrabi igralce, selektorja, športne novinarje in posledično tudi občinstvo. Da se namreč že piše neka nova nogometna pravljica, da je enajsterica, ki leta po travniku poslana z neba, da izpolni junaško nalogo priboriti Sloveniji tisto, kar ji od nekdaj pripada. pa naj bo to uvrstitev na evropsko ali svetovno prvenstvo, ali pa v prvo deseterico na Fifini lestvici.
In temu primerno se pričnejo obnašati tudi sami akterji.
Marsikdo ne mara Tine Maze, češ, da ženska (oziroma njen trener) arogantno napoveduje neke vesoljske uvrstitve. Ampak glej ga zlomka, Tina walks the walk. Tina je togotno jokala, ker je bila v predprejšnji sezoni samo druga na svetu. V sezoni, pred katero sem skeptično napisal: Tina, upam da veš, kaj delaš. Jebomater, vedela je.
Fuzbalerji pa....
Ustavimo se za trenutek pri nekaterih drugih slovenskih reprezentancah. Rokometaši imajo medaljo s prvenstva. Košarkarji na dober dan pridejo do polfinala, pa naj bo to v Evropi ali na celem svetu. Hokejisti so svetovni fenomen, da se s tako zanikrno bazo redno prerinejo v elitno divizijo svetovnega hokeja. In prihodnje leto na olimpijske igre. To so fantje, pred katerimi je resnično treba dati kapo dol.
Fuzbalerji pa...
Za Handanoviča se je bojda zanimala sama velika Barcelona. Če njihovi ogledniki spremljajo teme naše repke, potem ne vem, kaj je njihov načrt. Biti bojda najboljši klub na svetu, ko golman prejema ultra pocarske gole? Ostali igralci v tujini takisto niso baš nosilci igre. Morda s kako redko izjemo, premalo spremljam sceno, da bi točno vedel, kateri klub so na svojih krilih ponesli do naslova državnega prvaka i slično. Verjetno se ne bom zmotil, če rečem nobenega.
Fuzbalerji pa...
... se nosijo. In naši mediji jih k temu še spodbujajo. Prav dajejo jim vedeti, da so oni njaboljša stvar, ki se je zgodila naši državi, da smo neskončno srečni, ker so nam v svoji neskončni milosti naklonili igranje za nacionalni dres. Dobro. ne vsi. Nekaj je pogumnih mladih pobov, ki s ehočejo dokazati, in predvsem zaenkrat naivno mislijo, da je igrati za reprezentanco čast. In guess what, imajo prav.
Potem pa postanejo starejši, in mislijo, da je ravno nasprotno, Da ima reprezentanca to čast, da še hočejo brcati zanjo.
Ne pozabimo, da je od najpopularnejših moštvenih športov Slovenija njabolj šibka ravno v nogometu. Zato je prav grozljivo, kako neproporcionalno veliko pozornosti mu posvečamo. In igralcem. In njihovim egom. Vse druge repke, tiste, ki dosegajo dejanske uspehe, vedno znova kažejo enotno podobo.
Mi smo carji. mi smo ekipa, mi držimo drug drugega pokonci, in to delamo za vas, navijače.
Fuzbalerji pa...
Sori, fantje, uvrstitev na prvenstvo pač ni uspeh, če nato spušiš že v predtekmovanju in se potem ali skregaš ali pa v mikrofon prodajaš obrabljene fraze o puščanju srca na igrišču. Še posebej, če ga ne pustiš. No, to je itak priljubljen izgovor vseh naših športnikov, ampak pri enih vsaj vidiš, da jim je ob porazu dejansko bed v lajfu. Ali da so jezni. Da bodo na naslednji tekmi grizli, brcali in praskali do krvi. ker jim oni peki že ne bodo vzeli zmage. Dragi nogometaši, še posebej tisti, ki vas gledam že več kot desetletje - pri vas tega ne vidim. Vidim pa ogromno teatralnosti. Za katero vemo, da jo obvladate u nulo.
Kaj, ko bi malo manj trenirali, kako se valjati po tleh in nategovati sodnike in malo več, kako zadevat gole, oziroma preprečit, da bi ga jedli? Ja, nisem nogometni strokovnjak in se ne spoznam na zadeve, ampak v bistvu mislim, da je to point tekme. In ja, carsko, da ste premagali Islandijo.
You are fucking supposed to. Boljši ste od njih.
Če Tina Maze zmaga na državnem prvenstvu, tega ne bo obešala na velik zvon.
Zato si poglejte, kako se obnašajo rokometaši. In košarkarji. In, predvsem, predvsem, kako se obnašajo hokejisti. To so športniki, pred katerimi bi morali vsi vi dat kapo dol, ko jih zagledate na sto metrov.
Ne pravim, da morate biti ponižni, skromni, tihi. Zmagovalci niso taki. Razen v primeru, ko se niti sami ne zavedajo, kako dobri so. A takih šampionov je v vsakem stoletju le peščica. Tudi zato, ker je marketing že davno naredil svoje.
Kar hočem reči: lahko si privoščite primadonske izpade.
Ko postanete primadone.
Nič prej.
P.S.: In isto velja za mojega sokrajana Bena Udriha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar