Že nekaj časa je nadvse popularno udrihati po javnem sektorju in še posebej po njegovem najbolj izpostavljenem delu, državni upravi. Kako so to paraziti na plečih "realnega" sektorja, glavni krivci za krizo v naši kokoški in sploh tisti, ki uničujejo malega človeka, davkoplačevalca.
Ob tem pa kritiki zvečine sploh ne vedo, kako državni aparat sploh deluje. Niti jih ne zanima. Važno je, da so krivi, da pijejo kavice in gobcajo po pisarnah, medtem ko delovno ljudstvo vse to plačuje.
Politika seveda vedno znova najde nove načine, kako to jamo bez dna, ki je državna uprava, optimizirati, konsolidirati, celo
streamlinati. Pa tovrstni poskusi vedno znova zamirajo. Ne zato, ker bi bil ekosistem ministrstev in organov v sestavi tako tog, neprilagodljiv in zavaljen v udobno otrplost. Vsaka sprememba, ki jo skušajo uvesti, je splošna, pavšalna, v veliki meri celo abstraktna. Konkretnih rešitev politika ne mara, ker bi lahko nekaj spremenile
preveč korenito.
To pa lahko privede do nepredvidljivih posledic. Nemara politkom neljubih.
Pa si najprej poglejmo, kaj sestavlja in kako deluje eno tipično ministrstvo, oziroma organ v sestavi. Glede na to, da sem na enem od njih, precej velikem, preživel približno pet let, sem lahko dodobra spoznal ustroj pravila delovanja in zaplete, ki se pri tem zgodijo. Kot tudi ljudi. Nimam se za eksperta na področju, prav tako se zavedam, da mi kljub relativno visokemu dostopu do zaupnih podatkov ni bilo razkrito ravno vse; da sem pravzaprav kot strokovno tehnični kader bil dokaj nizko v prehranski verigi in nikoli nisem zares mogel zaobjeti celotne
igre prestolov - ampak hej, tudi navadni pešaki imajo svoje vojne zgodbe in morajo nekaj vedeti o hierarhiji.
Najprej, kaj za vraga je sploh "strokovno tehnični kader?"
Zaposleni v državni upravi prihajajo v dveh sortah. Na eni strani so uradniki. V teoriji so to dejanski upravitelji države. Tisti, ki pripravljajo zakone, skrbijo za njihovo izvajanje, vodijo državne evidence in si zmišljujejo raznorazne projekte, vse z namenom večje prosperitete dežele, ki jim je bila zaupana v upravljanje. Glavni uradnik je predsednik vlade, pod njim so ministri, ti imajo državne sekretarje, pod njimi pa so podsekretarji in kup višjih ter običajnih svetovalcev ali referentov. Ja, svetovalec je uradniško delovno mesto. In karierna pot ambicioznega uradnika je od svetovalca priti do sekretarja. Ako je član neke stranke, lahko nekoč celo računa na državno sekretarstvo ali celo ministrovanje. Skratka, lepa hierarhija, kot v vsakem velikem podjetju, oziroma v vojski.
Na drugi strani pa smo strokovno tehnični kadri. Nemirni škratje, katerih naloga je uradnikom zagotoviti čim bolj nemoten delovni proces. sem spadajo čistilke, električarji, tajnice, kuhar v menzi (če jo organ ima), pa tudi bolj profilirani poklici: upravitelji informacijskih sistemov, vzdrževalci istih, webmojstri in druga tehnična pomoč. Nimajo jih vsi organi, nekateri podpisujejo pogodbe z zunanjimi izvajalci, drugi pač menijo, da je bolje imeti ljudi v hiši.
Vendar ločnica med obema profiloma ni ravno jasno razmejena. Okej, v sistemizaciji je, tehnični kader nikoli ne bo direktor (lahko pa je vodja nekega tehničnega oddelka), a v praksi so meje dosti bolj zabrisane. Tudi strokovci se ukvarjajo z zadevami, ki bi jih naj počeli uradniki in uradniki marsikdaj dobijo čisto tehnično delo. Pač, roka roko umije. Če nekaj obvladam, in lahko to storim bolje, ne vidim razloga, da ne bi. Tako uradniki in tehničarji lepo z roko v roki gradijo svetlo bodočnost. V teoriji.
V praksi pa se stvari malo zapletejo.
Obstaja namreč še ena sorta zaposlenih v državni upravi. Sam sem jim pravil "zaslužni." Praviloma, a ne nujno, je šlo za uradnike, ki so uleteli na neko delovno mesto ne zato, ker bi bili najbolj sposobni, ampak iz bolj pritlehnih razlogov. Praviloma so bili člani strank in nastavljeni prek političnih vez. Ampak pazite, četudi moj naziv implicira, da so pač dobili dobro podmazan stolček v zameno za lojalnost stranki in se tam zgolj debelijo oziroma čakajo na penzijo, je to povsem narobe. Njihova naloga je v prvi vrsti znotraj organa zagotavljati interese stranke, torej politike, in k svoji agendi pritegniti čim več strankarsko neopredeljenih. Kako zlobno!
Ampak hej, tega ne počne le ena stranka. To počnejo vse.
In tako državna uprava postane predmet boja med strankami. Kajti bog ne daj, da bi ena od njih na nekem ministrstvu pridobila prevelik vpliv. Če mislite, da so politične karte razdeljene z imenovanjem ministrov in tako stranke prevzamejo celotne resorje, se motite. Vrh, torej ministrov kabinet sicer izdaja smernice, ki jih začrta vlada in na koncu potrjujemo v parlamentu, a pravi fajt se dogaja pod vodo, daleč od oči javnosti. Na pisarniških hodnikih. Tam zaslužni člani polagajo fizikalcem v glave ideje, jih obremenjujejo z delom, ki je bilo že večkrat opravljeno, a po njihovem nezadovoljivo, in predvsem orlovsko pazijo, da kak drug strankaš ne bi s svojimi predlogi prodrl predaleč. Bil sem na preveč sestankih, kjer smo ob vseh točkah dnevnega reda poslušali prepir med pripadnikoma dveh vodilnih strank, ki sta si nasprotovala dobesedno iz principa.
In kar malo nerodno mi je priznati, da sem bil kljub moji dokajšnji levi usmerjenosti večkrat na strani meni neljube politične opcije - preprosto zato, ker je človek, za razliko od drugih zaslužnežev postavljal stroko pred politiko - tudi za ceno nemilosti pri lastni stranki. Skratka, možak je imel strokovno integriteto, ki mu je ni mogel zamajati ne Janša, ne Drnovšek, ne sam papež.
Če bi vsi bili taki, bi bilo v državni upravi dosti lepše.
In predvsem bi se naredilo dosti več. Apriori nasprotovanje se sliši skrajno debilno, a tako se igra ta špil. Nakar zaslužni reportajo šefom, ti se zmenijo po svoje in pošljejo navodila za nadaljnje ukrepanje. Ne pozabimo. Cilj vsake stranke je priti na oblast, ter to čim dlje obdržati. In za to so dovoljena vsa sredstva. Oprostite izrazu, ampak boli jih kurac za to, da bi z državo gospodarili na najboljši mogoč način.
Važno je, da so šefi. Oni drugi pa jim ne pustijo. Tako, razloženo za bedake.
A tudi to je samo delček v mozaiku, ki ga dojemamo kot neučinkovitost državne uprave.
Drug tak delček so uradniki sami. Tisti "nepolitični," ki bi radi samo opravljali svoje delo. Namreč, politični fajti imajo to negativno posledico, da delajo kolateralno škodo. Najebejo ga ravno fizikalci. Najprej zato, ker do njih prihajajo konfliktne informacije, kaj je treba narediti. Zaradi tega delajo napake. Jebi ga,
ko radi, taj i greši. Ko pa drek zadene ventilator, je treba najti krivca. in vsa gnojnica se potem zlije po ubogemu revežu. Zato se vsak uradnik zelo hitro nauči zlatega pravila birokracije.
Rito imej pokrito.
Ne glede na to, kaj se dogaja na ministrstvu, če pride do sranja, imej alibi. Ali pa si ga najebal. In do sranja prihaja vsak dan. Fizikalec nima za sabo Stranke, ki bi mu krila hrbet, zato si mora zaslombo najti drugje. V zakonodaji ("Nisem kriv, zakon/odločba Evropske komisije mi to nalaga"), v korespondenci ("Ta in ta mi je dal tako navodilo, tukaj so maili, vloge, dopisi, vse imam zabeleženo.") oziroma v popolnem zanikanju odgovornosti ("Za to sploh nisem pristojen, morate v sobo 204").
Delo v državni upravi torej ni božanje gonad in srkanje kavic, ampak vsakodnevna borba za preživetje, da se gnojnica ne bo zlila po tebi.
Ko tak uradnik napreduje, postaja vse večji ekspert v izmikanju odgovornosti - dokler na koncu ne dela več dobesedno nič. A mu to vzame ves delovni čas. Dejansko delo torej sloni na svetovalcih, mladini frišno s faksa, ki je v končni fazi pripravljena pogoltniti vsak drek in ga vzame kot del vsakdana. Enkrat bodo višji svetovalci ali sekretarji, in potem se bo drek zlival po drugih.
Tu je bistveni problem neučinkovitosti državne uprave.
Glavnino dela upravljajo neizkušeni ljudje. Sicer strokovno kvalificirani, z opravljenim faksom, mladi, zagnani in ukaželjni. A manjka jim dvoje. Ne poznajo še ustroja organa, v katerem delajo in internih bojev, ki se odvijajo v njem. Kar pa je še pomembneje, nimajo pojma o "zatečenem stanju." Ta čudna fraza ne pomeni samo, da bi bili seznanjeni s tem, kaj se trenutno odvija na ministrstvu, marveč predvsem s tem, da nimajo pojma, kakšno je dejansko stanje na terenu. Na kmetijah, na cestah, v naših vodotokih, v podjetjih, šolah (čeravno so sami prišli iz ene). Zato jim ostaja dvoje. Ali slepo prepisovati direktive iz Bruslja, kar počnejo tisti bolj leni, oziroma oni, ki so dobili na mizo papir z ukazom, da mora biti delovni osnutek zakona nared čez tri dni (resničen dogodek!). Ali pa povprašati ljudi iz dejanske stroke, kaj si mislijo o zadevi. In ker je ne poznajo, naivno verjamejo tistemu, kar slišijo potem pa nov pravni akt spišejo dobesedno po nareku nekoga, ki bi mu taka ureditev izdatno koristila, po možnosti tako, da bi mu prinesla odločilno prednost pred konkurenco.
Nekateri mladci imajo to srečo, da pridejo pod okrilje mentorja, ki obvlada, oziroma človeka, ki postavlja stroko pred politiko in je za to pripravljen prevzeti tudi vso odgovornost. Vse preveč pa je takih, ki so preprosto vrženi v morje in bolje, da se hitro naučijo plavati. Ravno slednji ponavadi postanejo arhetip klasičnega birokrata, za katerega je najvažneje, da ima pokrito rit.
To se žal kaže tudi sestankih delovnih teles na Evropski komisiji. Tisti, ki se otepa odgovornosti, bo zgolj poslušal kaj Komisija želi, da bi država implementirala, si vestno vse zapisal in potem poskrbel za z našo državo skregan zakon, ki pa ga bomo potem izvajali s škripajočimi zobmi in besom na Evropo, ter nad kršitelje pošiljali bes inšpektorjev. Tak, ki je imel dobrega mentorja, pa bo hitro doumel, da se v Bruselj hodi zato, da Slovenija na glas pove, kaj od neke direktive pričakuje in se skrega, če je potrebno, tudi z mogočno Nemčijo. Ker, glej ga zlomka, naenkrat se bo našlo petnajst držav, ki bodo tvoj predlog ali zahtevo podprle. Pa četudi bo to drugače povsem tihi baltski trojček, ali pa Francija in Španija, ki itak samo čakata, kdaj bosta švabom spet zakuhali eno.
Evropa ne ukazuje sama po sebi, marveč hoče participacijo.
Te pa je od nas premalo. Kaj torej storiti, da bi je bilo več?
Daleč najbolj potrebujemo izkušene kadre. take, ki vedo, kaj se na njihovem področju dejansko dogaja. Ljudje morajo ven iz pisarn in gledati po terenu, kaj počnemo, kako to počnemo in zakaj počnemo stvari na tak način. To velja v prvi vrsti za inšpektorje, ki morajo potem zakone izvajati v praksi. Če je nekdo delal več let na terenu, potem pozna vse finte in uzance, in nihče ga ne more prinesti naokoli, vsaj ne z lahkoto. A enako velja za "običajnega" uradnika. Kako boš presodil zahtevo za vetrno elektrarno, če je tvoj edini stik z realnostjo nekaj fotk razmesarjene perjadi in morda nekaj brskanja z Googlom? Če ti na eno uho šepeta zaslužnež, ki se nadeja, da bo stranka dobila glasove naravovarstvenikov, z druge tisti, ki forsira TEŠ6?
Zato naj odločajo tisti, ki področje poznajo. Za upravitelja mojega kozjega hleva ne bom nastavil pasjega frizerja. Uradnik je upravitelj nekega koščka države. Zaupajmo mu takega, na katerega se spozna.
Za konec bi lahko še napisal kaj o birokraciji in papirologji. vendar je to tako obširna tema, da si zasluži lasten zapis. Če bi že moral povedati v enem stavku - vsa ta obsedenost s papirji, podpisi in mapami spet rabi zgolj pokrivanju lastne riti. Da te ja kdo ne bi obtožil korupcije. Ali nevestnega ravnanja. Ali ravnanja v nasprotju z navodili nadrejenih. Izogibanju odgovornosti. Rešitev je preprosta.
Naredimo državno upravo bolj prijazno delavcu, ne samo državljanom. Reševanje lastne riti mu vzame preveč časa. Res, da sem bil strokovno tehnični delavec in kot tak pod manjšim pritiskom, pa sem svoj prvi javni razpis zajebal na celi črti. Ter zanj prevzel odgovornost, kar je poželo precej čudnih pogledov. Največja kazen zame je bila, da so delavci, ki bi nujno potrebovali prenosnike, na njih morali čakati še pol leta. In hkrati dobra šola. Naslednjič nisem več zajebal.
Spider-manova mantra je, da z veliko močjo pride tudi velika odgovornost. Nekdo pa mora našim uradnikom povedati, da velja tudi obratno. Ko prevzameš odgovornost, z njo pride moč. Ko si za nekaj odgovoren,
ti okoli tega ne bo noben srou.
