Melkijad, kako naj volim? Nič lažjega!

Ste pretreseni, ker ne veste, koga bi volili? V vas pa vseeno grize črv državljanske dolžnosti, ki vam ne dovoli, da bi v nedeljo ne odšli na zborno mesto in porinili kosa papirja v zabojček? Se vam zdijo glasovalni stroji, ki jih po spletu mrgoli, prekomplicirani, saj zastavljajo neprijetna vprašanja, ali celo taka, za katera niti ne veste, kaj si o vsej stvari pravzaprav mislite? Se zavedate, da je oddaja neveljavne glasovnice neumnost?

Potem imam metodo za vas!

Nič strahu, je preprosta, zabavna, in poleg papirja ter pisala zahteva le še kovanec.Po svojem principu je nadvse podobna turnirskemu sistemu, kot ga imamo možnost gledati na svetovnem nogometnem prvenstvu, oziroma kot je potekal teniški Wimbledon.

1.  napišite na list imena vseh strank, ki kandidirajo na letošnjih državnozborskih volitvah. Vrstni red NI pomemben. Če želite resničen "random seed" obstaja na spletu kup aplikacij, ki vam dani seznam poljubno premeša. po dve in dve skupaj sta tekmovalna para. Če ena stranka nima para, samodejno napreduje v naslednji krog.
2. Za vsak par boste metali kovanec. Določite, ali je prvi cifra ali mož. Ampak Aleksander, porečete, to je vendar povsem naključna izbira! Ne, ni. Zakaj, razložim v naslednjem koraku. Okej, vrzite kovanec. Čim višje, in čim dlje. lahko pustite, da pade na tla, lahko ga ujamete v roko in pokrijete. Izbira je povsem vaša.
3. In tu je glavna finta. medtem, ko se kovanec vrti, oziroma stopate proti njemu, ko je pristal na tleh, oziroma, ko ste ga pokrili z roko - v tem trenutku že veste, ali bi raje videli cifro ali moža. Ta stranka je vaš zmagovalec in napreduje v naslednji krog.
4. ponovite postopek za preostale pare, potem pa nadaljujte s četrtfinalom, polfinalom in velikim finalom. Ampak Aleksander, spet porečete, saj lahko tako v finale pride tudi stranka, ki je zgolj imela lažje nasprotnike! To je seveda povsem mogoče. A ne pozabite, iščete le enega zmagovalca; drugi finalist je irelevanten. in v takem sistemu bo VEDNO na vrh prišel pravi zmagovalec.

Enostavno, ne? Vendar je tu še ena skrb. Kaj lahko se namreč zgodi, da bo vam najljubši politični subjekt eden tistih, ki nima šans za zmago na volitvah ali celo prestop praga na Šubičevi in glas bo šel v nič. O prekleto, kaj pa zdaj. Tu vam na srce polagam še en nasvet. Verjetno ga je v teh dneh že izrekel kdo pred mano, a sam se ga držim od takrat, ko imam volilno pravico.

Pa kaj potem. Glasujte po svoji vesti, glasujte za ljudi, ki so blizu vam. Ne bodite prekleti pragmatiki, ki a: skušajo na vsak način biti na zmagovalni strani ali b: preprečiti, da ja ne bi zmagal napačen kuščar. naj Zmaga. kdo pa pravi, da bo lahko sestavil koalicijo? naj se tvoja stranka ne uvrsti v DZ. Bomo vsaj vedeli, koliko podpore ima in se posledično lahko prihodnjič poveže s podobnomislečimi že pred volitvami. Temu se reče demokratični pluralizem. temu se reče svobodno izražanje lastnih stališč. to je Glas Ljudstva.

kaj se zgodi v nasprotnem primeru? Nič dobrega. Pragmatično voljenje proti napačnemu kuščarju privede zgolj do dveh taborov: naših in vaših, ki si nasprotujeta iz principa, oba pa klobasata enake populistične puhlice in zagovarjata bolj ali manj enake programe - kako bi le bilo drugače, če pa je treba pridobiti podporo čim večje populacije, ki bi imela vse živo. Le mnenja o določenih, prefinjeno izbranih temah so diametralno nasprotna, zato da lahko giganta izvajata svoj resničnostni show. In ob tem potem ostanejo le še radikalci, na skrajnih polih političnega spektra, teh pa nihče ne jemlje resno.

Ste torej pripravljeni izgubiti ene volitve zato, da na dolgi rok ohranimo raznolikost mnenj? Ali raje vidite, da bi tudi pri nas imeli samo še republikance in demokrate? Svoj glas sem že oddal. Zdaj pa zadovoljno hrustam kokice.

Za lažjo odločitev vam tule podajam še moj predvolilni album:)

Glej, zvezda repatica!

Po nekaj letih me je pot spet zanesla v meni dobro znani in priljubljeni košček vesolja, Kalahanovo oštarijo. Nisem bil več tisti zelenec, romantično zaljubljen v veličino in lepoto Galaksije. Najrazičnejši posli, zgode in nezgode so sprale tisto romantično krinko pustolovca, kakršnega sem si predstavljal tiste noči, ko so me pobrali švercerji med počitkom na Zemlji. Z lastnimi rokami sem se dokopal do svoje prve ladjice, jo po nekaj mesecih razbil in si potem v danijanskih rudnikih prislužil novo. Bila je prava lepotica, hitra, majhna, praktično neizsledljiva, kar seveda Kalahanu ni ušlo. Marsikdaj sem opravil zanj kak posel, kjerkoli sem že pač bil, a vse od takrat, ko mi je pripovedoval o Krpanu, ga nisem videl v živo. Zato sem s toliko večjim veseljem nameril svojo pot tja, če sem se že mudil v bližini. A kar sem doživel, se je na koncu sprevrglo v najbolj čudno zgodbo, kar sem jim bil priča.
Komaj sem stopi skozi vrata, me je že pozdravilo Kalahanovo dobrodušno režanje:
"Pozdravljen, zelenec, kako si kaj?"
"Živjo, Kalahan! Še vedno točiš tisto scalino, ki ji pravijo pivo?"
"Tiho bodi, Mali, ti itak ne bi ločil, če ti ga natočim iz zgornje ali spodnje pipe, hehe. Povej, kaj bo dobrega!"
Pred mano se je skoraj v trenutku narisal vrček s pivom, ki sem ga izpraznil na dušek. Kalahan je to očitno predvideval, in ko sem ga odložil, me je že čakal nov. Zaradi te geste sem mu bil tudi pripravljen odpustiti, da me je nekoč krstil za Malega, in zdaj me pod tem imenom poznajo praktično vsi v poslu.
"Poslušaj, Kalahan, Po petih letih preganjanja po najbolj zakotnih delih bi me pa res lahko nehal klicati za zelenca. Še posebej, če ob vsem svojem delu opravljam posle zate. Sicer pa, od takega štora, ki bo strohnel tule v oštariji, bo to bržkone kompliment."
"Mali, daj no," se je še vedno prijazno režal Kalahan: "nekateri smo pač prestari, da bi se pojali po vesolju, zato imamo vas, mularijo."
Njegovo prijazno režanje se mi je počasi začelo zdeti sumljivo. Zagotovo bo hotel kaj od mene. Pa saj sem kriv sam, moral bi vedeti, da se pri Kalahanu nikoli ne konča s pivom. Takrat je skozi vrata prišla Alex. Nelagoden občutek, ki me je spreletel (jah, Alex to neznansko uspeva, čeprav sva bila skorajda znanca, je njen posel tak, da se človek ob njej počuti nelagodno) je takoj zamenjalo presenečenje. Njen trebuh se je bočil daleč pred njo in imel sem občutek, da bo vsak trenutek počil.
"Živjo, Mali. Kaj še nikoli nisi videl bodoče mame?"
Priznati moram, da sem ostal brez besed. Alex, noseča? Alex, mama? Čudne asociacije so mi švigale po glavi ob tem pa sem moral kazati nadvse bebav obraz, saj sta se tako Alex kot Kalahan pričela krohotati. Njun smeh me je vsaj malo spravil k sebi in stopil sem k Alex, da bi ji, hm, čestital.
"Em, er, čestitam, Alex, ampak nikoli si nisem mislil, da bom TEBE videl postopati naokoli s trebuščkom, ali peljati otroka v vrtec, em, hehe, hmnja."
"Saj nisem sama kriva, Mali, vse skupaj je splet nesrečnih okoliščin. No ja, morda pa iti niso bile tako nesrečne, v bistvu. Saj se mi zdi kar fino, imeti družino."
"In kje je srečni očka?" Takoj, ko sem to izrekel, sem se zavedel, da sem bleknil strahovito neumnost. Alex se je zresnila in pokazala s prstom. Sledil sem smeri njenega kazalca in...
"Ampak... ti... on.. a res... vidva... kako... Kkkkaalahannn?"
"Ja, vsi testi kažejo, da na stara leta postajam oče, Mali. Še bolj zanimivo je to, da gre v resnici za brezmadežno spočetje, hehe, em."
"Torej, eeee, vidva, em..."
"Ne," me je prekinila Alex, "nisva. Mali, daj no, malo okusa mi pa lahko pripišeš pri izbiranju genov za moje potomstvo"
"Hvala, Alexca," sem slišal mrmrati Kalahana. Alex to ni motilo in je nadaljevala:  "V resnici gre, kot kaže, za brezmadežno spočetje. Vsaj z moje strani. Si slišal za padec Štirinajsterice? Pred tričetrt leta? Oni so mi zakuhali vse skupaj."
No, to je stvari postavilo na svoje mesto.  Ampak to pomeni...
"Mali, bi mi napravil uslugo?"
No, pa smo tam. A bolje je ne zameriti se Alex, verjetno pa tudi Kalahanu. Šele mnogo kasneje sem izvedel, da se je v resnici huje zameriti Kalahanu. Ampak Alex je le bolj neposredna nevarnost. Srebnil sem še en požirek piva.
"Povej, Alex."
"Kot vidiš, sem noseča zadnji mesec. Rada bi rodila na Zemlji. Bi bil tako dober in me zapeljal do tja? Saj veš, da ne morem prositi kogarkoli."
No, če je samo to...
"Seveda, Kdaj lahko odrineš?"
"S Kalahanom sva lahko pripravljena v nekaj urah. V miru lahko popiješ pivo."
"Kaj gre Kalahan zraven?"
Alex naju je oba ostro premerila: "Navsezadnje je on oče. Kar naj ima svoj delež pri tem!" Kalahan pa je le zmignil z rameni.
Vsekakor, natlačili smo se v mojo ladjico in odpeljali. Kalahan si je poznavalsko ogledal vsak kotiček in jo pohvalil, Alex pa je bolj ali manj dremala. Pri drugem hiperskoku pa se je zgodilo. Vem, da ni bila moja napaka, saj sem pot preračunal trikrat (zaradi te picajzlavosti so me zafrkavali vsi navigatorji), toda na moji poti se je naenkrat znašel planet. Usoda? Morda. Čeprav sem se trudil, sem z nosom naprej zaril v atmosfero in v hipu mi je odtrgalo sprednje motorje. Sunek je prebudil Kalahana in Alex, ki sta hotela vedeti, kaj se dogaja. Z mračnim obrazom sem jima lahko le povedal, da bomo treščili na neznan planet in da z Zemljo, kot kaže, ne bo nič. Lahko bomo veseli, če bom ladjico usposobil do te mere, da bomo lahko potem odleteli nazaj. Pred sabo sem videl le svetlo rumen žar in upal, da bo lupina neznosno vročino zdržala. Končno sem se izvil iz oblaka ognja in zagledal površino.
Pristanek ni bil nič kaj nežen, ampak vsaj pristali smo v enem kosu. Preveril sem škodo, in z veseljem ugotovil, da bomo lahko odleteli, vendar bom moral prej opraviti nekaj popravil. Hvalabogu je planet bil primeren za življenje, ampak dobri bomo vsaj za en teden.
"Mali, se spoznaš kaj na medicino?" me je zmotil Kalahanov glas. Spačen Alexin obraz mi je povedal vse. Jasno nisem vedel nič. Edina možnost je bila, da poiščem pomoč. Vzel sem raketni nahrbtnik in se odpravil iz ladje. Po dveh skokih sem pod sabo zagledal trop živali in nekaj, ker je bilo od daleč videti kot humanoid. Nisem se zmotil, na planetu so bili malaški pastirji s svojimi kovcami. Pristal sem in možu pričel dopovedovati, da smo imeli nezgodo, da imam na krovu žensko tik pred porodom in, če imajo s sabo kakega zdravnika. Pokazal je proti njihovi ladji, nekaj kilometrov naprej. Ko sem prišel tja, mi je obraz kar upadel. Zdravnika ni bilo, le robotska veterinarska postaja. Ampak v sili hudič muhe žre, roboti pa imajo vprogramirano tudi medicinsko znanje, da lahko pomagajo članom posadke. Torej bo Alex potrebno prepeljati sem, praktično v hlev! Prva dva boksa sta bila zasedena, eden z divolom, drugi z živaljo, podobno oslu, tretji pa je bil prost. Vrnil sem se do ladje in pričel razlagati Kalahanu, kako in kaj in da bova morala Alex prenesti. Njenih groženj in preklinjanja kar ne morem pozabiti. Potem, ko je videla, kam sem jo pripeljal, pa sem bil prepričan, da mi rana smrt ne uide. Položila sva jo na operacijsko mizo.
"Dobro, pokazala sta svojo  nesposobnost, zdaj pa izginita!" Njen obraz je znova spačila bolečina. Upam, da vsaj to prekleto železje ve, kaj dela!" Medtem se je vrnil tudi pastirji s kovcami. Videli so, da nervozno hodiva pred boksom gor in dol in niso rekli ničesar. Končno smo zaslišali krik in otroško vekanje. Pastirji so se pričeli smejati, s Kalahanom pa sva planila v boks. Za nama so se nagnetli pastirji. Zagledali smo Alex, ki je še vedno ležala na mizi in otroka, ki so ga roboti položili v jasli. Trudoma je odprla oči in vprašala: "Kaj zdaj je tu cel zbor?"
"Videli smo zvezdo," je dejal eden od pastirjev.
Spreletel me je čuden občutek. Pogledal sem na uro. In gledal. Alex je to opazila in rekla: "Mali, kateri dan je danes? Povej!"
Z grobnim glasom sem odvrnil: "Polnoč. Petindvajseti december."
"Se mi je kar zdelo," je zamrmrala in zaprla oči.

Prisilni dopust

Avtor podobe: Mitja Pucer - Tuco

Če se sprehodimo malce skozi galaksijo, bomo slejkoprej našli prostorček, nedaleč od najprometnejših poti, a vendar dovolj odmaknjen, da tja ne pride vsak brezzveznik. Nekakšno počivališče za vse od dolge vožnje utrujene voznike tovornjač, priljubljeno zbirališče švercerjev in kraj, ki toči najboljše pivo v polmeru nekaj svetlobnih let. Kalahanova oštarija. Resnici na ljubo, zlobni jeziki natolcujejo, da je pivo najboljše samo zato, ker v krogu nekaj svetlobnih let ni nobene druge oštarije, vendar jih lahko mirno zabijemo, da je ravno zato pivo še toliko boljše. Oštarija ima natanko enega prebivalca, ki je hkrati lastnik, glavni točaj in na mnoge načine režeča se zverina, s katerim pa navkljub neizbrisljivemu režanju ni dobro zobati češenj. Še posebej zato, ker je možakar nekakšen patron najbolj znani, najboljši in neulovljivi Alex Stone, vesoljski najemnici (hej, bolje se sliši kot morilka, poleg tega bi ji s tem, da ji rečemo morilka, storili krivico). Sicer znajo dobro obveščeni povedati, da je Kalahan mož, ki se mu ne bi bilo dobro zameriti niti, če Alex sploh ne bi bilo, vendar je vsem dovolj že dejstvo, da punca JE. Alex sicer ni pogost gost pri Kalahanu, ali pa se zadrži le za kratek čas, tokrat pa temu ni tako. Zakaj, lahko uganete kaj hitro.

"Stokrat sem ti že povedala, mrha nesposobna moška, da mi nič ne manjka! To, da sem noseča, niti malo ne zmanjša mojih sposobnosti. In nehaj ravnati z mano kot s kakšno... kakšno... uunng..."
Kalahan je le pomilovalno gledal, kako je Alex mimo njega švignila v stranišče, ko pa je zaslišal znane zvoke, si ni mogel kaj, da se ne bi pričel režati. Ko se je za tri odtenke bolj zelena Alex vrnila v sobo, mu režanja ni mogla izbrisati niti dobro namerjena blazina, ki mu jo je zabrisala v glavo, čeprav ga je skupaj z blazno skoraj prilepilo na steno.
"Izgini! Da te ne vidim!"

Kalahan se je vrnil k šanku, Alex pa je kujavo obsedela na postelji. Prekleti moški! Kot da ni dovolj, da je noseča, vrh vsega je otrokov oče Kalahan, in še bolj vrh vsega niti ne ve, kako je do tega prišlo. Ko je možakar izvedel, za kaj gre, se je najbolj vrh vsega pričel obnašati kot pravi kreten. Prepovedal ji je sprejeti kakršnokoli delo, silil jo je basati se s hrano, in sploh se je obnašal, kot da je porcelanasta punčka, ki se bo vsak trenutek razbila. Za povrh pa se je ves čas režal. Sploh ni mogla več prenesti njegovega režečega se frisa. Naj bo kakorkoli že, zadevi je morala priti do dna. Odkradla se je iz sobe in se namerila proti Kalahanovi pisarni.

Pisarna si niti ni zaslužila tega imena, saj ni bila nič drugega kot soba, v katero je Kalahan spravljal najrazličnejšo kramo, čeprav je držalo, da je tam imel celo nekaj poslovnim knjigam podobnega, in skrpucalo, ki bi mu z veliko domišljije rekli pisalna miza. Alex je vedela, da v tej neugledni mizi Kalahan hrani najvažnejše stvari in potrebovala je točno eno od tistih. Z rutinskim prijemom je vlomila ključavnico in odprla predal, kjer pa jo je na njeno razočaranje čakal le listek: "Ti, ti, poredna punca!" Od jeze jo je skoraj pobralo. Očitno je, prevejanec stari vedno bil korak pred njo, kako, si ni znala razložiti. Z ihto je brcnila v mizo, in komaj zadržala krik, ko ji je na nogo padla sprednja stranica drugega predala. Pobrala jo je in hotela namestit nazaj, ko je v temi predala zagledala rdečo lučko, ki je enakomerno utripala. Zdaj se je zarežala ona. Naključje ji je pomagalo, da je prišla do iskanega predmeta. Kalahan je vedel, da tudi, če bi iskala ping, nikoli ne bi pogledala v sosednji predal, saj je to bilo daleč preveč očitno. Zaslišala je korake, si urno pripela ping za pas in pritisnila nanj. Kalahan, ki je vstopil trenutek kasneje, je lahko videl le še blisk in meglico, ki se je počasi razkadila.

Zdaj je bila pred svojo najtežjo nalogo. Slediti sami sebi in ugotoviti, kaj se je zares dogajalo. Poznala je svoje zmožnosti in vedela, da poskuša praktično nemogoče, v letih preganjanja po galaksiji je razvila poseben čut, ki ji je dal nezmotljivo vedeti, da jo nekdo zasleduje. Prevarati samo sebe? Imela je majhno prednost, vsaj približno je vedela,  kaj se je dogajalo pred dvema mesecema. Torej, smer Zemlja.
Prispela je zgodaj zjutraj in po hitri oceni je imela še kaki dve uri časa do svojega prvega pristanka, zato se je odločila, da si privošči kavo. Skozi okno malega bistroja je opazovala kako se prebuja mesto in se prav malo menila za barmanove opazke, ki so bile dokaj flirtajoče narave. Z največjim užitkom je srknila zadnje kapljice iz skodelice, ko je začutila znani občutek v želodcu. Barman je začudeno gledal za puščico, ki je švignila v stranišče, ko pa je zaslišal znane zvoke, si ni mogel kaj, da se ne bi zarežal. Ko se je za tri odtenke bolj zelena Alex vrnila v kavarno, mu režanja ni izbrisala niti dobro namerjena blazina s stola. Zato pa mu ga je izbrisal stol.

"Vsi moški ste enaki. Prašiči!" je zarenčala Alex in stopila na ulico. Mesto je že začelo nov dan s polno paro. Pomešala se je med ljudi in se počasi odpravila proti hotelu. Vstopila je v hotelsko vežo, se nonšalantno sprehodila mimo receptorja in poklicala dvigalo. Odpeljala se je do svojega nadstropja in vlomila v sosednjo sobo. Vedela je, da bi sama, čeprav na dopustu, takoj odkrila kakršenkoli način elektronskega prisluškovanja ali kakršnokoli kamero, zato se je morala zateči k staromodnemu načinu vrtanja luknjice v steno. Komaj je končala, že je slišala obračanje ključa v ključavnici. Zagledala se je, kako vstopa v sobo in se takoj odmaknila od kukala. Počakala je, da je zaslišala šum vode in spet tvegala pogled. Potihem si je čestitala za postavo, ki jo ima (in se takoj spomnila, da bo kmalu zavaljena kot Noetova barka) in se spet odmaknila od luknje, dokler je ni njene pozornosti pritegnil blisk. Kot pijavka se ej prilepila na luknjico in zagledala Sedmega, kako vleče njeno golo in nezavestno telo v sobo. Komaj se je premagovala, da ni skočila tja in ga naučila kozjih molitvic. Do sedaj je pustila Štirinajsterico pri miru. Nobenega razloga niso imeli, da bi se vtikali vanjo. Gnus jo je premagoval, a ni mogla odmakniti pogleda. Sedmi si je dajal opravka z aplikatorjem in hkrati polglasno mrmral:
"Okej, najprej FSH, potem 0.1 LH, fino, obsevanje za stimulacijo, tako, punčka, pripravljena si." Vbrizgal ji je vsebino aplikatorja in pritisnil gumb na pasu. Le trenutek kasneje je tudi od Alex v sosednji sobi ostala le meglica.

"Gospodje, sporočam vam, da je moja naloga opravljena. Alex Stone nam čez devet mesecev ne bo v napoto. Dovolj dela bo imela sama s sabo."
Trinajsterica je vstala in zaploskala Sedmemu. Predsedujoči mu je stisnil roko.
"Vedeli smo, da se lahko zanesemo na vas. Hvala."
Posedli so nazaj in Predsedujoči je naročil pijačo, da proslavijo. Odprla so se vrata in stežaj je prinesel pladenj. Obstopili so ga, vzeli vsak svoj kozarec in trčili.
"Na uspešen posel in izvedeno akcijo!"
Izpili so. Šele tedaj so se zavedeli, da je na pladnju bilo petnajst kozarcev. K pladnju je stopila črno srebrna postava, vzela kozarec in jim nazdravila.
"Čestitam, čez devet mesecev vam res ne bom v napoto. Pa tudi vi ne boste nikomur več."
Še enkrat se jim je nasmehnila in izlila vsebino kozarca na tla.

Počitnice doma

Hladna umetna svetloba je razsvetljevala sejno sobo, v kateri je sedelo štirinajst mogočnikov galaksije. Dogovarjali so se o sodelovanju, poslovnih potezah, ki jih bodo vlekli in sploh stvareh, o katerih se pogovarjajo mogočniki. Te stvari nas načeloma ne zanimajo, saj so zelo dolgočasne, polne velikanskih številk, tako velikih, da si je štirinajsterica morala izmisliti zanje posebne predpone in oznake. Poleg tega uporabljajo veliko samo njim razumljivih kratic, dolgovezijo o popolnoma preprostih stvareh in pijejo peklensko drage substance, ki naj bi jim poživile telo in duha (v enem primeru pa amplitudo, ampak to ni bistveno za potek zgodbe). Važno je, da se sestanek bliža koncu. In da bo eden od štirinajsterice povedal nekaj, kar nas bo zanimalo.



"Gospodje, ostane še en problem, ki ga moramo eliminirati. Vem, da smo se v preteklosti posluževali njenih uslug, ker so nam večkrat bile prepotrebne. Ampak dejstvo ostaja in vse računice to potrjujejo. V galaksiji si ne moremo privoščiti nje."

Med štirinajsterico se je razvila živahna razprava. Padali so razlogi za in proti, razmišljali so o načinih, kako obiti to, naenkrat tako nevarno postavko in končno prišli do zaključka.

"Gospod predsedujoči, menimo, da bi nam trajna odstranitev ravno tako škodila, kot njen obstoj. Po drugi strani pa, kako ubiti najboljšega plačanega morilca v celotni galaksiji? Vemo, da ste že poskušali, a je načrt propadel. V nasprotnem primeru o tem sedaj ne bi razpravljali."

Predsedujoči je temno pozelenel. Sicer pa, kaj je mogel pričakovati drugega. Da bi jih prinesel okoli, je bilo tako malo verjetno, da niti sam ni verjel v to. Poskusiti ni greh.

"Moja projekcija kaže, da bomo čez približno devet mesecev na kritični točki delovanja in od tega je odvisno celotno gospodarstvo galaksije. Takrat si ne moremo privoščiti, da bi bila kjerkoli v bližini, po vašem mnenju pa ji ne moremo storiti nič takega, da bi jo efektivno zaustavili, a da sum ne bi padel na nas. Predlogi so dobrodošli."



Sedmi se je odkašljal in negotovo začel:

"Eh, em, če so moji podatki, eee točni, prihaja z eee, Zemlje in pripada vrsti, ki sama sebe imenuje, eee ljudje. Slučajno vem nekaj podrobnosti, ki bi bile za naš eee, primer zanimive, eee in bi jih lahko izkoristili."

Pričel jim je razlagati svoj načrt in dlje ko je razlagal, bolj so se glasovi nejevere pričeli umikati odobravajočemu mrmranju. Predsedujoči je zaključil:

"Prosim, da predlog Sedmega potrdite. Hkrati predlagam, da Sedmemu prepustimo potek naše diverzije. Hvala lepa gospodje, predlog je soglasno sprejet. Sedmi, pričnete lahko takoj."

Zdaj je za potek zgodbe važno, da srečamo glavno junakinjo. Sicer ni nujno, a ker smo v uvodu implicirali, da se ji bo nekaj zgodilo, bo to čeden preliv. Najti jo moramo v kakem eksotičnem kraju, takoj po boju s strašno in grozno in velikansko zverino, ki je terorizirala kak popolnoma nerazvit in beden kraj, a jo bodo zato prebivalci častili kot boga. Ali pa jo, ker nimamo Spielbergovega proračuna za posebne učinke, posadimo v domače okolje, kjer uživa zadnje trenutke spokoja, preden prispe kako pomembno sporočilo.



Prizorišče: Kalahanova oštarija, nekaj sto svetlobnih let stran od famoznega sestanka.

Alex je sedela za šankom in s politim pivom risala krogce po leseni površini. Kalahan se je, kot ponavadi, režal in brisal kozarce. Videl je, da Alex nekaj muči, saj žuli eno ubogo pivo že celi dve uri, vendar se je odločil, da bo igral ignorantskega žleht kelnarja. Poznal jo je, kot bi mu bila sestra, ali, bolje rečeno (vsaj po razliki v letih) hči. Potem pa je vse skupaj poslal k vragu, natočil dva vrčka piva in stopil k njej. Pograbil je cunjo in z eno samo vajeno kretnjo obrisal dokaj nespodobno risbo, ki jo je napacala na šanku.

"Povej, deklič, kaj te muči?"

"Kalahan, koliko časa si že tukaj? Koliko časa me že poznaš"

Zavzdihnil je. Pa ne, da ima punca eksistenčno krizo? Kdo je še videl kaj takega? Najbolje bo, da poskusi s čimbolj nevtralnim in poštenim odgovorom.

"Hm, niti ne vem. Tule čas teče malce čudno. Nekako imam občutek, da me čas popolnoma ignorira, ali pa se ustavi tukaj za eno hitro pivo, potem pa gre. Kar se pa tebe tiče, bi pa rekel, da strašiš okoli kakih dvajset let."

"Pet let, Kalahan, samo pet let je od tega, kar so me ugrabili in strernirali. Ostalo so časovne anomalije. In vseh teh pet let ne počnem drugega, kot bezljam po galaksiji, pobijam kreature, za katere si nekoč nisem mogla niti predstavljati, da sploh obstajajo, in sploh ne počnem nič drugega. Zdaj, ko imam par dni mir, se pa na smrt dolgočasim."

"Ja, poznam ta občutek. Sama sebi si odveč. Ne znaš početi drugega in zdaj se ti di, kot da je šlo življenje mimo tebe."

"Narobe. Kalahan, sploh me ne poslušaš. Veš. Kaj sem videla v zadnjih petih letih? Vedno samo tarče, vedno samo delo, vedno samo zaposlenost. Nobene zabave, vsi so bili tako prekleto resni, zmedeni ali zatopljeni v karkoli. Grobo povedano: Ali so v galaksiji vsi zapovedani prekletemu celibatu? Za druge ne vem, ampak sama sem potrebna na smrt. Nič, dopust imam, grem na Zemljo poiskat si enega žrebca!"

To rekši je odvihrala skozi vrata. Kalahan je gledal za njo z bebavim izrazom, ki se je počasi razpotegnil v standardno režanje. Ti vraga, a taka je torej ta stvar. Še vedno se je režal, ko ga je zaslepila močna svetloba, iz katere je izstopila suhljata senca. Potem je izgubil zavest.

Alex se je kar negotovo ozirala okoli sebe. Po petih letih je bila spet na Zemlji, tokrat takšni, kot jo je poznala. Da, občasno se je vračala sem, a vedno v drugih časovnih obdobjih. To, kar je sedaj videla, je bilo še najbližje besedi dom. Najela je sobo v hotelu in se z užitkom vrgla na veliko posteljo. Iz kovčka (ki ga je kupila malo prej) je vzela malo črno oblekico (ki jo je ravno tako kupila malo prej) in si jo kritično ogledala. Sama pri sebi je zadovoljno pomislila, da še ima nekaj ženskega okusa, potem pa se je slekla in stopila pod prho.

V svojih vesoljskih letih in najrazličnejših načinih umivanja je že skorajda pozabila, kakšen užitek ti nudijo kapljice vroče vode, ki nežno božajo tvoje telo. Zavzdihnila je in se prepustila vodnemu curku. Njeno telo je prevalovila toplota in roke, ki so drsele po njem so pričele raziskovati vsak griček in vdolbinico, kot da je najstnica, ki svoje telo šele odkriva. Pravzaprav je bila spet radovedna najstnica, ki prebuja svoje telo po tolikih letih odrekanja osnovnih življenjskih potreb. Pričela je tiho stokati, ko se je telo odzvalo, zaigralo svojo melodijo, kot občutljiv instrument. In v trenutku, ko se je na višku napela kot struna, se je soba slepeče zableščala.

"Gospodje, sporočam vam, da je moja naloga opravljena. Alex Stone nam čez devet mesecev ne bo v napoto. Dovolj dela bo imela sama s sabo."

Trinajsterica je vstala in zaploskala Sedmemu. Predsedujoči mu je stisnil roko.

"Vedeli smo, da se lahko zanesemo na vas. Hvala."

***

Dva meseca kasneje, Kalahanova oštarija.

Alex je spet risala nespodobne podobe po šanku, tokrat še z večjo ihto. Potem pa je butnilo iz nje:

"Kalahan. Noseča sem."

Kalahan se je spodbudno zarežal (morda še nismo omenili, da se Kalahan zna režati takole na dvesto načinov), a mu je naslednji stavek vzel sapo.

"Testi kažejo, da si oče ti."

Das Boot

Severni Atlantik, 12.december, 1941

Zaukazana je bila popolna tišina. Podmornica se je počasi spuščala proti morskemu dnu. nad njo so treskale globinske bombe, ki so jih zavezniški rušilci odmetavali na slepo srečo. A podmornica je, kot po čudežu še vedno bila nepoškodovana. Za njo je bilo dvajset uspešnih piratskih napadov, in U-2077 je veljala za začarano. VEs čas vojne na morju jo je odnašala brez najmanjše praske, še več, ko je opravila nalogo, je vedno izginila bez sledu.
Kapitan Alder je nemirno pogledoval proti radijski postaji. Ne samo on, cela posadka je priklenila poglede na najhno okroglo napravico, ki je tiho ždela na polički pred telegrafistom, le vsake toliko časa je na njej poblisnila rdeča lučka. Naenkrat so detonacije potihnile. Kapitan si je glasno oddahnil. Njegov talisman jih je rešil še enaindvajsetič. To je potrdil tudi prisliškovalec, ki je javil, da ni v bližini več nobene ladje. Alder je zaukazal dvig na površino.

Vojaška baza NATO, francoska obala, 4. maj 1998

Telefonski klic je zmotil majorja Alderja ravno sredi njegovega najljubšega početja, prijetnega popoldanskega dremeža. Dvignil je slušalko in zamomljal nekaj nerazumljivega. Na drugi strani žice ga je neodobravajoč glas dežurnega častnika, ki mu je sporočil, da se je v vodah, v katerih se pripravlja taktična vaja, pojavila neznana podmornica, ki za povrh vsega še oddaja sporočilo na frekvencah nemške kriegsmarine iz druge svetovne vojne. Alder je zaklel in se odpravil na poveljstvo, odkoder so ga napotili h komunikacijam. Tam ga je živčno pričakoval mlad poročnik.
"Lepo sranje, major, iz nič se je pojavila podmornica, oddaja na frekvenci iz druge svetovne vojne in želijo izvedeti, kateri dan je danes. Nočejo izdati ničesar, čeprav smo jim zagrozili z uničenjem."
"Potem jim pač povejte današnji datum, morda grel el za slabo šalo, ki so vam jo zakuhali na kakem seawolfu. Saj veste, kako so Američani otročji."
Podčastnik je zmignil z rameni in pomignil telegrafistu. Nekaj trenutkov zatem je majhna pikica, ki je označevala podmornico, izginila. Alder je v mislih še enkrat zaklel in se vrnil k počitku.

Severni Atlantik, 22. oktober 2039

Tiho šumenje je napolnilo podmornico. Kapitan je zaukazal popolno tišino. Naenkrat je treščilo. Podmornica je zastokala. posadka je popadala po tleh in zavladala je panika. A kakor hitro je podmornica prejela udarec, tako hitro se je tudi umirila, kot bi jo božanska roka zgrabila med nebogljenim premetavanjem. Šumenje je postajalo vse močnejše, potem so začutili močan trzaj in nastala je grobna tišina. Naprave so kazale, da je podmornica na suhem. Odprl se je pokrov in v notranjost je vdrl sladkoben vonj. posadka se je nekaj trenutkov nemočno borila z nezavestjo in končno popadala kot pokošena. V notranjost so se spustile postave v skafandrih in odnesle onesveščene mornarje. ena od postav je stopila k mizici in zgrabila malo pobliskavajočo se napravico. Ni bilo nobenega bliska, nobenega zvoka. le postava se je zgrudila. Posadka je verjela kapitanu na besedo, ko je dejal, da se pinga, kakor je napravico imenoval, lahko dotakne le on. Morda bi jim smrt moža v skafandru bila v majhno zadoščenje, da se niso predali brez boja.

                ***

Alder se je prebudil v temnem porstoru, na nečemu stolu podobnemu. Ugotovil je, da se ne more premakniti. Soba je spregovorila:
"Ne poskušajte se premikati, pri miru vas drži molekularna adhezija. V najboljšem primeru si boste odtrgali vso kožo, v najslabšem ji bodo sledili tudi notranji organi."
Alder je pogledal, odkod prihaja glas, a ni našel nobenega očitnega vira.
"Od vas hočemo samo eno stvar. Vaš ping."
Mračno se je nasmehnil. Ping je dobil pred leti, na akademiji, kot darilo sošolca, ki mu je nekoč napravil uslugo. NIsta bila ne vem, kako velika prijatelja, saj je fant že od daleč dajal vtis, da je nekaj posebnega, nekaj tako neskončno višjega od ostalih navadnih smrtnikov, da so celo gojenci z aristokratskimi naslovi ob njem bili videti kot zarukani kmetje. Po akademiji se je šušljalo, da izhaja iz same cesarske rodbine, vendar so bili enotnega mnenja, da se niti sam cesar ne bi nosil tako. kakorkoli že, ko mu je izročil ping, mu  je povedal, kaj zadevica počne, in da se je lahko dotakne samo tisti, ki mu je bila stvar dana. Vzeti je ne more nihče.
"Ping? Pojdite in ga vzemite," je dejal s kančkom cinizma.
"Dobro veste, da nam ga morate dati. lahko bi ga vzeli, a bi ga pri tem uničili. Družbi pa ni v interesu, da uničimo ping njihovega prebežnika."
Alder se je zdrznil. Zopet je zaslišal glas svojega sošolca, ki mu je pravil o Družbi. Nekako mu je uspelo, da je besedo 'Družba' izgovoril z veliko začetnico. To je uspelo tudi glasu v sobi.
"Kaj dobim za to? In kje je moja posadka?"
"Živeli boste. Vaša posadka? Posadka nima pinga."
"Ne dam vam ga."
V istem trenutku ga je usekala slepeča bolečina.
"Svetujemo vam, da ste pametni. Sposobni smo vam zadajati bolečino dneve, tedne in mesece, ne da bi vas pri tem poškodovali fizično ali psihično. Ostali boste samo vi. IN BOLEČINA.
Vedel je, da nima smisla. Razmišljal je, ali se splača trmoglaviti. ali si bo s tem očistil vest. Potem pa si je priznal, da je poražen.
"Dobro. ampak izročil vam ga bom osebno."
"To tveganje smo pripravljeni prevzeti. Vemo, da ste preveč neizurjeni, da bi nam lahko ušli."
Sobo je zopet napolnil sladkoben dim in Alder je izgubil zavest. Prebudil se je na podmornici. ob njem je ležalo truplo, ki je bilo skoraj izrezana podoba njegovega nekdanjega sošolca, vendar se je ravno zato, ker mu je bilo tako podobno, od njega razlikovalo. A še v smrti je uspelo ohraniti tisto nečloveško visokost.
"Zrcalnik," je rekel glas za njim. Alder se je sunkovito obrnil in se zazrl v žensko postavo, oblečeno v srebrnočrno uniformo.
"Radi bi uničili Družbo, ker so ji skorajda popolnoma enaki, vendar jih ima Družba le za njihove blede kopije. vtihotapljajo se v Družbo tako, da iščejo pinge, ki jih neprevidni člani dručbe puščajo naokrog kot darila. Daj mi ga. Drugače tega sranja ne bo nikoli konec."
Alder je zavzdihnil in ji izročil ping.
"In kaj bo sedaj z mano? To ni moj čas, ne prostor."
"Primi se me. Kalahan vedno najde delo za sposobne fante, kot si ti."
Alder jo je prijel za roko in izginila sta v posebnem učinku, zaradi katerega bi George Lucas verjetno tekel po odvetnika in sprožil tožbo proti piscu.

Petindvajsetega februarja leta 1942 je bila podmornica U-2077 uradno razglašena za potopljeno, čeprav niso nikoli našli niti sledu o njej. Zavezniki so si oddahnili. Po vojni so drzni raziskovalci, ki jih ni zanimala toliko usoda podmornice, kot zgodbe o skrivnem orožju, s katerim naj bi bila podmornica prototipno opremljena, in naj bi imelo okultno moč, nekajkrat razglasili, da so našli njene ostanke, a so se vse vesti izkazale za lažne. Podmornica jih bo čakala od leta 2040 naprej, a njena skrivnost bo ostala vkovana v arktični led.