Vikend je vikend

Ne gre za to, da bi bil len, kajti objaviti novo zgodbo je malo več kot odprtje dokumenta, kopiranje besedila in lepljenje v novo objavo, ampak malo premora se prileže. Drugače bo izpadlo, kot da vas z zgodbicami posiljujem v upanju na večno slavo in kupe denarja.

No, saj ne, da bi se obojega branil, ampak vmes bi mogoče modroval še o čem drugem, ali pa vas vsaj malo podražil s tistim, kar še prihaja.

In v ponedeljek, oziroma kompleten prihodnji delovni teden bo posvečen eni čisto specialni zgodbici. Ne povem, kateri, vendar bi slika lahko rabila kot namig.

Tisto, kar pa sem v resnici hotel povedati: iz logov vidim, da se bralcev najde kar nekaj. Odziv sicer dobivam v najrazličnejših oblikah, a včasih bi si želel še kaj več kot lajk na družabnem omrežju, ali favorite na Twitterju.
Zakaj ne bi ob prebranju pustili kakega komentarčka tule, pod zgodbico? Prelevite se iz odjemalca, kakršne si želijo Apple, Pro Plus in Janša, v razpravljalca, v človeka, ki informacije prejema in oddaja! Oni kvadratek na dnu je namenjen prav temu, da VI kaj poveste meni, ker, kakor se se sliši neverjetno, si dejansko želim povratnih informacij, pa četudi gre za stare zgodbe.
In verjemite, da vam ne bodo servirane samo pogrete porcije, marveč bo prišlo gor tudi kaj novega.
Smo zmenjeni?

P.S.: Nihče vam ne brani na moje umotvore usmeriti še koga. Navsezadnje pišem zato, da bi me brali.

Smrt prešernu!

Avtorica: Tanja Semion

Rent-a-telo, 2.del

Naslednji trije dnevi so minili v znamenju mučenja mojega novega telesa, kar se je krepko poznalo na moji morali. Podnevi so me metali iz ene nepredvidljive situacije v drugo, učil sem se teči, plavati, skakati in voditi razne naprave, ki jim še nisem vedel imena, ponoči, ko si je izčrpano telo nabiralo novih moči, torej med spanjem, pa so vame dotekale nove in nove informacije o materialnem svetu. Patterson je moj napredek spremljal z odobravanjem in tretji dan mi je sporočil, da sem bolj ali manj pripravljen, le pogovor z Nadzornikom me še čaka. Ta bo presodil, do katere meje bodo odstranili blokade pred zunanjimi dražljaji. Kar stresel sem se v napetem pričakovanju. Torej sem pripravljen! Res je, da sem se sedaj s telesom že prav dobro ujel. Trenerji so rekli, da bom v materialnem svetu pač veljal za rahlega nerodneža. In da se v enem tednu itak ne morem priučiti vsega, kar bo prišlo šele s prakso.

Kakor sem napredoval, tako se je tudi spreminjalo okolje okoli mene. Pojavljalo se je vse več novih oblik, in začuden sem opažal, da imam za vsako obliko ime. Tako so se v moji sobi pojavili omara, pisalna miza, televizor, radio, revije in časopisi in še ena vrata, ki so vodila v kopalnico. Najbolj čudno je bilo ravno to, da so se mi vse te stvari zdele popolnoma samoumevne. Pa tega ne morete razumeti. Morda vam bo bolj jasno, če si pomagam s primerjavo. Zamislite si, da se sprehajate po cesti, nasproti pa vam pride pes in vam zaželi dobro jutro. Najprej boste avtomatsko odzdravili, šele potem, ko bo pes mimo, pa se boste začudeno obrnili in razmišljali, ali vas je pes res pozdravil, si morda domišljate ali kaj še bolj čudnega, na kar si niti pomisliti ne upate.

Naslednje jutro sem stal pred Nadzornikovo pisarno in čakal, da me bo sprejel. Tajnica je tipkala po računalniku, a si ni mogla kaj, da ji ne bi pogled vsake toliko časa ušel name. Nazadnje ni več mogla zdržati:

"Veste, niste prvi, ki se je odločil za človeka in mu je uspelo, da pride do pogovora z Nadzornikom. Vendar nobenemu doslej ni uspelo, da bi res odšel v materialni svet. Vsi so odšli le v idealizirano različico, ki jo generiramo duhu. Stari je vedno rekel, da niso sposobni preživeti v materialnem. Želim vam vso srečo."

Takrat je na njeni mizi zabrenčalo. Stopila je k meni in rekla:

"Nadzornik vas bo zdaj sprejel," potem pa mi je stisnila roko in zašepetala: "Vso srečo."

Nadzornik je bil majhen, nepomemben možic, ki bi ga na cesti gotovo spregledali. Sploh ga ni mogoče opisati, tako navaden in nepomemben je bil. Povabil me je, da se usedem in z mehkim toplim glasom dejal:

"Veste, kaj pomeni ekstrem?"

Sedel sem in bil tiho. Vedel sem, kaj pomeni ekstrem, vendar mi je nekaj prišepnilo, da je bolje, da molčim. Nadaljeval je:

"Ljudje so narejeni tako, da ne poznajo harmonije. Nagnjeni so k ekstremom. Ravno to jih dela človeške. Ravno zaradi tega so dosegli vse, kar so pač dosegli. Morda je tako tudi prav. Vsaka uglašenost mora imeti svoje meje in nekoga, ki jih vedno prekorači. V eno ali drugo stran."

"Hočete reči, da so ekstermi dobri? Ta pojem je vendar v popolnim nasprotjem z vsem, kar velja v našem svetu."

V istem trenutku, ko sem izustil te besede, sem se ugriznil v jezik. Nadzornik me je pogledal. Vrnil sem mu pogled in spoznal, da je za tem nepomembnim teleščkom nepredstavljivo star um, ki me je ocenil v trenutku.

"Hvala. Lahko greste."

Poklapano sem vstal, in se napotil proti vratom. Izza hrbta sem slišal glas:

"Popolna harmonija je samo v glasbi. Svetova nista dva. Svet je eden. Srečno."

Odprl sem vrata in stopil... na cesto. Za trenutek sem bil šokiran. Kje sem zdaj? Je to tista idealizirana podoba, o kateri je govorila tajnica? Ali je to navsezadnje le pravi svet? Vedel sem, da imam ime. V žepu sem imel denarnico z nekaj denarja, vozniškim dovoljenjem in dvema vstopnicama za opero. Kakorkoli že, odločil sem se, da bom potegnil iz te izkušnje, kolikor se bo le potegniti dalo. Napotil sem se po pločniku in se vključil v jutranji vrvež. Ljudje so hiteli po pločniku, avtomobili so hupali, tu je dekorater urejal izložbo, tam je klobasičar na na ves glas hvalil svojo robo. Mestni utrip pač. Stopil sem k trafiki in vzel časopis.

"Sedemdeset, gospod."

Ob glasu sem se zdrznil. Trafikant je bil Patterson. Sicer v jopiču in kavbojkah, iz ust pa mu je nemarno visela cigareta, vendar je bil nezmotljivo Patterson.

"Ta časopis je posebej zate. Reciva temu 'majhna kompenzacija,' da se boš lažje vključil v svet okoli sebe. Ne poskušaj najti vrat, skozi katera si izstopil. Zdaj si na svojem, dokler te ne pokličemo nazaj. Aja, Nadzornik mi je dovolil povedati, da smo ti sneli vse blokade, razen ene. Ta bo šla sama od sebe, ko bo napočil čas za to. Bravo, fant."

Torej sem v čisto pravem, materialnem svetu? Hotel sem ga še nekaj vprašati, a je zaprl loputo in obesil napis 'Sem na malici,' torej mu verjetno ni bilo do pogovora z mano. Razgrnil sem časopis in najprej pogledal datum. Eh, vstopnici sta bili za predstavo čez štirinajst dni. Na prvi strani je butnila vame reklama za stanovanjsko naselje. Torej si moram najprej poiskati svoj kotiček pod soncem. S taksijem sem se odpeljal do nepremičninske agencije in najel stanovanje, potem pa sem ga začel opremljati. Tako mi je minil prvi teden v opremljanju in drugih drobnih stvareh in moram priznati, da sem užival.

Naslednjega dne sem v trgovini spoznal NJO. Najprej njeno nerodnost, saj je z vozičkom treščila v konzerve s paradižnikom in mi jih zvrnila v moj voziček. Ko sva oba pričela z opravičevanjem, sva hkrati bruhnila v smeh in končalo se je tako, da me je povabila na večerjo. Ob večerji sem se spomnil vstopnic in jo povabil v opero. Z nasmehom je sprejela povabilo.

Ne da se opisati, kako nestrpno sem pričakoval tisti večer. Prišel sem jo iskat in odrla mi je vrata, lepša kot kdajkoli. Večer je bil sanjski. Zdaj sem razumel, kaj pomeni Nadzornikov stavek o glasbi in harmoniji. Po predstavi sem jo odpeljal domov in povabila me je na kozarček pred spanjem. Ko sva prišla v sobo, si je snela šal in mi ga dala okrog vratu, ter me z njim potegnila k sebi. Poljubila sva se in v glavi me je zaščemelo. Je bil to trenutek, ki ga je omenil Patterson? Zadnja blokada? Pol ure kasneje sem bil v to prepričan. Trenutek, ki je trajal vso večnost. Ki je bil vse, in še več kot celo moje duhovno življenje.

***

Patterson je odvrnil pogled od zaslona in se zazrl v Nadzornika. Ta je zamišljeno prikimal.

***

Zjutraj sem se zbudil, spet v znani postelji v Centru. Zmedeno sem pogledal naokrog in se zavedel, da imam okoli vratu še vedno svileni šal, ki ga je ONA nosila prejšnji večer.

Torej je vse bila le iluzija.

Vstopi nadzornik.

"Odrezal si se nad vsemi pričakovanji. čestitam"

Nisem maral za njegove čestitke. Hotel sem vedeti.

"Da, bil si v pravem svetu. In vem, da hočeš nazaj. Spomni se, kaj sem ti rekel. Svetova nista dva. Svet je eden. Le ljudje smo ekstremisti."

"SMO?"

"Da, smo. Jaz sem človek. In tudi ti si človek. Stoletja nazaj smo bili ljudje ekstremni materialisti. Celo družbeni red se je imenoval kapitalizem, ker so ljudje delali samo za materialne dobrine. Potem pa se je vse začelo obračati. Odkrili smo duhovnost. Naš um se je pričel širiti prek vseh razumnih meja. Zanemarili smo svoja telesa in se posvetili samo duhu. Vendar duh brez telesa ne more obstajati večno, kot smo mislili. Zato smo bili izbrani Nadzorniki. Nekdo je moral skrbeti za telesa. A nekaj je šlo narobe. Ljudje bomo izumrli, če bomo ostali v tem ekstremu. Telesa umirajo. Novih ni. Vrniti se moramo v materialno. Nadaljevati moramo vrsto. Prosim, vrni to telo, saj te čaka novo. In pred tabo je celo življenje."

V sobo so pripeljali žensko. Stopil sem iz telesa in se spet počutil čudovito izpolnjen. Potem pa sem pomislil na prejšnjo noč in se zavedel, da nekaj manjka. Ogledal sem si dekle, ki je spalo na postelji in prevzela me je čudna navezanost nanjo. Občutil sem tudi zamolkle, počasne udarce.

"Slišiš njeno srce. Tvoja prva glasba. Čas je."

Zavedel sem se drobne kepice v njenem trebuhu in spoznal, da sem to jaz. Vse okoli mene se je zabrisalo in postajalo rdeče, toplo in mokro. Pred mano je celo življenje. Ostala sva samo jaz in počasno utripanje: "Tup-tup... tup-tup... tup-tup..."

Rent-a-telo, 1. del.

Ugodno! Telesa v najem! Izkusite edinstveni občutek dotikanja stvari! Sprehodite se po peščeni plaži in občutite komarjev pik! Ste se v vseh eonih, odkar ste tukaj, morda naveličali duhovnega bivanja? Bi radi skusili materialni svet? Pridite k nam! Za vas imamo telesa po želji, od atletskih moških, zapeljivih ženskih, mogočnih slonjih ali elegantnih mačjih. Seveda pa ne manjka tudi vseh vmes! Poglejte v otipljivi svet in sposodite si telo zdaj! Spremenilo vam bo življenje! Garantiramo vam prvorazredna telesa brez kakršnihkoli poškodb, telesnih okvar ali nepravilnosti. Pri nas dobite samo najboljše! (V ceno ni všteto dvodnevno privajanje)

 

Ja, priznam. Slabič sem. Nasedel sem najbolj neokusni propagandi. Sploh nimam izgovora. Dobili so me na limanice.

"Lepo pozdravljeni v naši agenciji. Gospod Patterson vas bo takoj sprejel," me je nagovorilo bitje v sprejemnici. Proti meni se je prismejala stasita postava z bleščečim nasmehom.

"Stopite z mano, prosim."

Odprl je steno. Z roko!

"Kaj vas tako preseneča, saj so najbolj navadna vrata. Oh, oprostite. Gotovo še niste imeli stika z materialnim. Kmalu se boste privadili."

Sledil sem mu, še vedno malce zmeden. Moje začudenje ni bilo nič manjše, ko je stopil za kvader in se zavalil v neko pripravo.

"Ah, to sta moja pisalna miza in stol. Prosil bi vas za nekaj osebnih podatkov. Aha. Torej, izkušenj z materialnim še nimate, telesa verjetno še niste videli niti od daleč. Za začetek bi vam priporočal kaj preprostega, a še vedno inteligentnega. Recimo govedo. Velik rastlinojed, močan, robusten, skorajda brez naravnih sovražnikov, in vanj bi lahko smuknili brez posebnega privajanja. Ali pa morda kakšen manjši mesojed, podlasica, recimo. Večina njenih gibov je refleksnih tako, da se boste počutili kot na zadnjem sedežu avtomobila."

Neumno sem pogledal. O kakšnih avtomobilih, mesojedih in podobnem zdaj kvasi? Verjetno je opazil moj zabodeni pogled, saj je hitro nadaljeval:

"Seveda, če ste avanturistični tip, lahko poskusite tudi z najtežje obvladljivim organizmom, človeškim. Zanj je potreben največji napor, vendar so tudi občutki, ki jih pri tem doživite, toliko intenzivnejši, enkratni in neponovljivi. Vendar vas moram opozoriti, da privajanje na človeka traja cel teden, in teh pet dni morate doplačati."

Tehtal sem možnosti. Morda bi bilo res bolje, če bi najprej poskusil s čim preprostim, vendar, kaj bi imel od tega. Če sem se odločil za takšno neumnost, potem je najbolje, da rinem do konca in da imam potem mir za vse večne čase. Tako bi me verjetno vleklo sem znova in znova.

"Vi ste..."

"...človek, da. Vendar vedite, da je to moje telo, da sem v njem prišel na svet in ni šlo za izposojo. Zato so ti prostori tudi prilagojeni meni, hkrati pa ena najboljših reklam, kako se bo počutilo duhovno bitje v materialnem svetu."

"Dobro, potem želim najeti človeško telo."

Razložil mi je še nekaj podrobnosti, me še enkrat opozoril, da je človeško telo težko obvladljivo ("Naj vas ne premami moje gibanje in obnašanje! Imam 38 let prakse."), nekaj šaril za tisto svojo pisalno mizo, potem pa me je odpeljal izbrat telo. Ko sva se sprehajala med telesi, ki so bila, kot sem ga razumel, v stanju hibernacije, mi jih je razkazoval, našteval prednosti in pomanjkljivosti enih in drugih, opisal temeljne razlike med moškim in ženskim tipom telesa in končno skorajda tudi namesto mene izbral. Tako sem postal začasni lastnik vitkega moškega telesa; ne previsokega, ne prenizkega ("Poskusimo z najbolj uravnoteženim in dokaj lahko vodljivim modelom.") rjavih oči in las, nekoliko temnejše polti ("Saj nočete imeti težav s soncem!") in sploh. Vstopil sem vanj in se v istem hipu sesedel. Občutek je bil približno tak, kot bi me nekdo zaprl v kletko.

"Oči! Odprite oči!"

Tisti trenutek sem želel izstopiti, mu povedati, da naj pozabi vse skupaj, in da to ne bo šlo. Oči? Kako naj jih odprem?

"Ne poskušajte voditi telesa! Postanite eno z njim! Ne mislite, kaj boste napravili!" To ni bil več pogovor, stvari nisem zaznaval, ampak, kot sem kasneje izvedel, sem jih slišal. A takrat sem jih občutil le kot bolečino.

"Pa kaj se sploh trudim, z zelenci je vedno enako. Sestra, injekcijo."

In potem je v meni eksplodirala svetloba, ki je počasi ugašala.

Prebudil sem se v postelji. Pogledal sem naokrog in moral zamižati od vse prehude beline ob meni je zabrenčalo in posvetila je lučka. Skozi vrata je vstopil Patterson in se mi prijazno zarežal.

"Dobro, vidim da osnovne funkcije obvladate. Malce sem se že ustrašil za vas, ker vas je pobralo tako sunkovito. Nekateri imajo na začetku malce več uspeha. A verjetno je to zato, ker ste zelo občutljivi in, ko vam je telo pričelo pošiljati vse informacije, ste se sesedli pod količino le-teh. Blokada je pomagala, zdaj do vas prihaja samo okrog deset odstotkov informacij, pa še te so dodatno filtrirane. Dokler se ne naučite kako krotiti tok informacij, boste še pod blokado, potem pa jo bomo počasi umaknili. Tačas se boste tudi naučili popolnoma zavestno obvladati telo. Poskusite dvigniti roko."

Mučil sem se, in naprezal, vendar ni šlo. Žalostno sem ga pogledal.

"Ne gre."

"Seveda gre."

"Ne gre!"

"Seveda gre. Kaj pa počnete zdajle?"

Hipoma mi je potegnilo, na kaj meri. Z njim se nisem sporazumeval, ampak sem govoril. Uporabljal sem telo, ne da bi se tega zavedal. Morda me ne razumete popolnoma, ampak to je ravno tako, kot pri tisti otroški igrici, ko roki primeš križem, potem ti pa nekdo pokaže s katerim prstom pomigaj. Roka je švignila kvišku.

"Vedel sem, da vam bo uspelo. Ne gre za to, da prepričujete roko, naj se dvigne. Samo preprosto jo dvignite." Prijel se je za nos: "Vprašajte me, kako sem to naredil. A vam kar povem. Nimam pojma. In me ne zanima. Telo ni nekaj, kar vodiš, je nekaj, kar si."

Še vedno sem molel roko kvišku, ko sem se nenadoma zavedel, da je to verjetno neumno. Pattrerson se je zadovoljno odsmejal iz sobe, še prej pa mi je sporočil, da jutri pričnem s kondicijskim treningom, hkrati pa mi bodo ponoči, med spanjem ("Ljudje morajo počivati." ) dovajali teoretično znanje, ki ga bom potreboval v materialnem svetu. In naj se ne naprezam preveč. A vseeno me je spodbudil, da naj dodobra preizkusim gibanje telesa, le postelje naj ne zapustim, saj bo izkušnja verjetno boleča. Najprej sem za drobec premaknil nogo, in opogumljen s tem uspehom sem začel pobrcavati. Nato sem poskušal premakniti obe nogi naenkrat in ugotovil, da je navsezadnje to čisto lahko.

Potem sem pa uganil pravo. Z obema rokama sem se naslonil na posteljo in dvignil cel zgornji del telesa. Obsedel sem v postelji, obrnil glavo in se naenkrat počutil mojstra. In telebnil s postelje, kolikor sem bil dolg in širok. Premočan dražljaj, bolečina, kot me je opozoril Patterson. Zopet je zabrenčalo in pritekla je ženska. Videti je bila jezna, jaz pa sem se počutil precej poparjeno. Spravila me je nazaj v posteljo in mi strogo prepovedala kakršnekoli eksperimente s telesom do naslednjega dne. Začutil sem, da sem utrujen. Ne vem, ali je temu krivo moje telo, ali pa sem vanj res vlagal tolikšen napor. Ni mi bilo težko ubogati ženske, saj sem skoraj hipoma zaspal.

(konec prihodnjič...)

Kako so kmetje seks gledali

Slovensko podeželje je jeseni prečudovit kraj. Po njivah rohnijo kombajni, iz gnojišč omamno dehtijo kupi gnoja, ki se bodo preselili na rodno grudo, ko bodo velike zverine opravile svoje delo, in v hlevih živina prizadevno skrbi za nove zaloge omamnega smradu. Vse to obdelujejo pridne kmečke roke, in dela nikoli ne zmanjka. Ampak, če tako pogledaš, se na vasi ne dogaja prav dosti. Zato je vsak dogodek, pa naj bo še tako nepomemben, velikega zanimanja deležen.

Tako se naša zgodba prične nekega zgodnjega jutra, takega, da se normalni ljudje še dvakrat v postelji obrnejo in po jajcih popraskajo, ko je Joštov Tona še pokladal krmo živini. S škripajočo samokolnico se je odpravil proti silosu, kjer je maloprej nakopal koruzno silažo, ko je na kolovozu ob svoji njivi zagledal vsiljivca. Tik ob njegovi koruzi je bil parkiran srebrn BMW in celo od tam, kjer je stal, je bilo jasno videti, da se sumljivo guga.

To si pa moram pogledati od bliže, si je mislil Tona, in smuknil v koruzo. Če še niste hodili po zreli koruzi, potem vedite, da je nekako tako, kot bi se prebijali skozi gozd skrhanih nožev. Sicer ne ureže, je pa zoprno kot le kaj. Hkrati pa je koruza odlično skrivališče in Tona se je lahko približal srebrnemu lepotcu na vsega nekaj korakov. Pa mu to ni koristilo kaj dosti, kajti, karkoli se je že dogajalo v limuzini, je bilo njegovim očem prikrito. Zatemnjene šipe bavarci pač pridodajo serijsko. Vrh vsega pa so bile še zarošene, torej je nekdo tam notri nekaj počel zares prizadevno. To je potrjevala tudi dvojica glasov: eden visok, skorajda vreščeč, drugi, globok, pa je na trenutke mejil že na kruljenje merjasca, ko se spravi k plemenski svinji.

A vendar Tonov trud ni bil zaman. Ko so zamrli poslednji glasovi, so se odprla vrata in izstopila je postavna blondinka, naga nagcata. Z robčkom se je otirala po frači, nato pa sklonila nazaj v avto po obleko, tako da je Tonu na ogled postavila kompletno ozadje z vso dodatno opremo. Ubožec je skorajda jenjal dihati. Skozi druga vrata se je na pol oblečen izmotovilil plešast debeluh in se hitro presedel na voznikov sedež, kot da bi ga bilo strah, da ga bodo zalotili. Blonda se ni dala motiti, in sej je oblačila kar pred avtomobilom, lenobno, počasi, tako da se je naš Tona lahko do sitega napasel njenih čarov.

Pa ni bil edini. Nasproti kolovoza je bila še ena, večja kmetija, kjer pa so še vsi spali. No, ne čisto vsi. Stara mati, ki je vedno družino pokonci metala, je je ravnokar dvignila roleto – in tisto, kar je videla skoz okno, ker si je maloprej nataknila očala, da bi iz brevirja odžebrala molitvico, jo je tako zaprepadlo, da je roleto hrupno spustila nazaj in na klečalnik šla kar brez svete bukvice.

Tona je mastno zaklel, ko se je blondinka ustrašila zvoka spuščajoče se rolete in na pol oblečena skočila v avto, le ta pa je sunkovito odpeljal. Ni bilo druge, vrnil se je v hlev in nakrmil živino do konca.

Kako uro kasneje je v vaški gostilni pripovedoval štorijo ostalim kmetom, medtem ko so čakali, da bo pek s kombijem pripeljal kruh.

„Kaka baba, vam rečem! In tak gnil dedec jo je nabrisal!“

„To bo zaradi bemveja,“ je navrgel Trudnov Joži. „Zihr je bil kak privatnik, ki se je domače kure prenajedel.“

Tona pa je še kar razpredal: „Vam rečem, cel cajt sem po štali moral rikverc hodit, tak mi je stal! Cela je bla pobrita, vse se je dal videt!“

„Ja, saj take so te ta mestne, cel dan nimajo nič za počet, pol si pa pišole brijejo. So fine, ja, ne tko k naše, k cele kosmate okol skačejo, ko si jo umije, je pa že praznik!“ jo je zabelil Joži.

„Ti kar za svojo govor!“ mu je zabrusil Vrbinc, ki je veljal za lokalnega heroja, ker si je uspel na kmete privleči petnajst let mlajšo babnico. „Moja si jo tako rihta in pegla, da me ponavadi že mine preden pride iz kopalnice. In zdaj celo nekaj sanja, če bi šla v toplice, ker se tam zbirajo neki svingerji.“

To je zvabilo začudene poglede, zato je moral nadaljevati: „Baje je zdaj strašno popularno, da se dobiš v savni s še enim parom in se potem, no, menjaš.“

To je izzvalo salve smeha.

„A, Vrbinc, ji tvoj ni dost, kaj?“

„Kako to štimaš zadeve, lejga. Kar k drugemu biku bi jo spustil?“

„Ne, ne,“ se je branil Vrbinc. „Ona pravi, da sem tolk pohoten, da me ne sfolga, pa naj se še kje drugje izkikirikam!“ - kar je bilo spet pospremljeno z žvižgi in vzkliki nejevere. Zato se je odločil spremeniti temo.

„Poslušaj, Tona, zakaj pa nisi poklical, da bi še mi drugi kaj videli?“

Zdaj je postalo nerodno Tonu. „Okej, priznam, niti pomislil nisem na to, ampak tudi če bi, včeraj, ko sem pumpal gnojnico, mi je telefon padel v jamo. Sicer sme ga s sodom potegnil ven, ampak je fuč.“

„Ja, prekleti telefoni, meni je tudi zadnjič po tleh zletel,pa se je potem krava gor usrala. Ampak sem ga spucal, in spet dela!“ se je važil Joži.

Verbinc seveda ni hotel ostati dolžan: „Ja, jaz sem ga pa zadnjič pozabil na blatniku od traktorja in je padel dol. Potem sem pa zapeljal čez njega. No, sam delal pa tudi ni več potem.“

„Pa kako lahko frderbaš telefon ravno takrat, ko bi z njim lahko kaj koristnega naredil, recimo poklical prijatelje!“ se je oglasil Kovačun, ki sicer ni bil kmet, ampak je imel na vasi delavnico, in so si ga vsi radi privoščili, ker je neuradno imel raje dedce kot babe. A ker je bil dober dečko, ga niso gledali postrani.

„Joj, Kovačun, od kdaj pa tebe babe zanimajo!“ In že so spet letele pikre na vse strani.

„Saj nikoli nisem rekel, da me ne, a ne da nisem? No v glavnem, Tona, mam jaz en stari mobitel v delavnici, ti ga dam. Ampak obljub, da drugič pokličeš, ja!“

Tistikrat je zunaj potrobil pek in možje so se s cekarji odpravili iz gostilne.

Minilo je nekaj tednov, in nekega jutra je Tona, že ko je stopil iz hiše, zagledal avto. Roka je kar sama poletela proti žepu.

„Fantje, danes je pa mercedes!“

V nekaj minutah so bili vsi v koruzi.

„U, danes je pa res veselo, lej kok se gunca!“ se je režal Vrbinc. Tudi ostali so sončili zobe in se dregali pod rebra. In glasovi od znotraj so jim pravili, da sta tokrat v akciji več kot dve osebi. Potem pa so se odprla vrata.

„Porkamadona, dedec je,“ je siknil Joži.

„Pa tadrug je tut dedec!“ je dopolnil Tona. „Kje je baba!“

„O jebemti, še en dedec!“ je spodsekalo Vrbinca.

Obtožujoči pogledi so se ustavili na Tonu, ki si je v tistem trenutku želel, da bi se brazde razprle in ga pogoltnile do peklenskih globočin.

„Buzerante si nas peljal gledat!“

„Jebemti, Tona, a ni dost, da gledam kako mi biki skačejo drug po drugem?“

Ubogi Tona sploh ni mogel več razsodno razmišljati in se mi je zato mimo možganov na jezik prikradla usodna neumnost:

„Ja saj, kakršen gospod...“

Stavka ni utegnil dokončati, ker mu sapo odvzela dobro merjena klofuta utrjene kmečke roke. Tuleč je planil iz koruze, ostali pa za njim. Vesela druščina, ki se je pretegovala okoli avtomobila, se je tako ustrašila, da niti pomislili niso na avtomobil in jo nagi, kot od boga rojeni ucvrli stran od morilske tolpe, ki se je namenila prav proti njim. Edino Kovačun je zaostajal za skupino in s prestrašenim glasom piskal:

„Pobi, dejte no, umirte se! Saj smo vsi ljudje, zaboga! A boste drugič mene tudi! Počakajte no, Kristus Jezus!“

A procesija se ni ustavila. Vlekli so jo na vso moč skozi vas in mamke, ki so se odpravljale k jutranji maši, so se v grozi križale, kot da so videle samega rogatca. Potem pa je Tonu zmanjkalo moči in težko sopeč se je zvrnil na mokro travo, okoli njega pa so enako popadali vsi ostali. Nagci, ki jih je gnal adrenalin, so izginili v bližnjem gozdu.

„Nikoli... več... ne.. naredi... česa...“ je zasopel Vrbinc

Tona ni mogel izdaviti niti besede. V prsih mu je piskalo in z muko je pokimal. Čez nekaj časa so se trudoma pobrali in raztepli vsak na svojo stran.

Mercedes je na tistem mestu stal skoraj štirinajst dni, dokler ni ponj prišla vlečna služba. Celo tisti možakar je hodil dokaj oprezno okoli, pripravljen, da v trenutku skoči nazaj v tovornjak in jo ucvre. Bog ve, kaj so mu rekli. Kmetje pa so se še nekaj tednov po hudičevi procesiji med čakanjem na peka izogibali s pogledi

(spisana za Prozne mnogoboje 2008, uvrščena med najboljše tri.)