Koktajl za dobesedno ubit se ga

Da ne bom nabijal samo o hrani za prave dede, pa spregovorimo še kako o tekoči problematiki. Za dedce je izbira v oštarijah precej standardna. če si pravi ded, potem piješ pivo. Hipsterji in preseratorji se bodo hvalili z raznimi eksotičnimi, prek spleta naročenimi znamkami, ker biznis mikropivnic pri nas ne seže dlje od prgišča lokalnih gostiln, med katerima prednjačita Ravbar in Kratochwill. Ne po okusu, mind you. Bila sta pač med prvimi.

Če si naročiš vino, si že neka finoča. no, spet odvisno od prinešenega. S cvičkom, refoškom, laškim rizlingom ali chardonnayem si še relativno fant od fare. ker to itak pijemo vsi. Navkljub temu, da v tujini chardonnay velja za fensi vinček. Jebat ga, Slovenci ga imamo na tone. In kar je še bolj smešno, d o konca osemdesetih smo bili prepričani, da je beli pino. Potem pa nas je obiskala neka ameriška delegacija in nas pohvalila, kako lep chardonnay imamo. Da skrajšam, izkazalo se je, da je devet desetin belega pinoja v Sloveniji sploh ni bil beli pino:) Brukica:)

Naslednji korak so snobi. Ti bodo oštirja vrtali za razne Isteniče in druge priznane vinarje, svaljkali opojno tekočino po ustih in sploh dajali vtis, da jih žlahtna kapljica, če je z njo vse v redu, seveda (nikoli ni), privede so tantričnega orgazma. Zelo primerljivi z belim pinojem. Le da v njihovem primeru niso v resnici chardonnay, ampak šmarnica.

Nakar so tu še ljubitelji žganic, katerih ponudba je res pestra. tudi tu je snobizma, kolikor hočeš, medtem ko proper pijančki tolčejo po travarici ali najcenejši vodki.

Bog obvaruj, da si kot dedec naročiš koktajl. Instantno postaneš peder. Ne, da bi te zares privlačil isti spol, one druge sorte. ob tem pa večina pozablja, da so rum cole, gin tonici, vodka martiniji in podobne socialno sprejemljive pijače koktajli. Kot tudi bloody mary, ki naj bi preganjala mačka (ga ne) in priljubljeni zadetek frajerskih adolescentov, redbull vodka.

In v tej smeri bo šel današnji recept. Ni važno, ali si dotično pijačo zmešate sami doma, ali pa jo naročite v gostilni, garantirano gre za koktajl, ki je namenjen ubijanju. Največji problem dotične zadeve je namreč v dejstvu, da je okusen kot strela. In količina je, kot je pri meni v navadi, obilna.

Streže se namreč v vrčku za pivo.

Pograbite dobro ohlajen krigl, in  ga do polovice napolnite z ledenimi kockami. Prek tega gre dvojna merica (6cl) jacka danielsa, ki mu družbo naredi takisto dvojna merica (10cl) southern comforta.
Prilijte še deciliter jagodnega soka in zaključite z redbullom, dokler ni vrček poln.

Garantiram vam, da je to ena boljših stvari, kar ste jih pili. Garantiram tudi, da bi znal že en biti preveč. Za posledice odgovarjate sami. To še posebej velja za kakega nadebudnega mladca, ki bi se želel postaviti pred kolegi. Ne mislim nikogar odvračati, ker vem, da me itak ne bo poslušal noben.

Pomladna strast

Plazil se je skozi gosto podrast. Njegova čutila so bila napeta do skrajnosti, prav tako, kot so ga učili Stari. Zavedal se je, da lovec ne more biti pravi lovec že ne zaznava vsega okoli sebe, od premika najmanjšega listka v sapici, do vonja vročega telesa plena. Konec bo z mršavimi kadavri, s katerimi so se prebijali skozi zimo.

Ozelenela narava je nudila dovolj hrane, da so se živali pričele rediti. Ob misli na slastno drobovino so se mu usta napolnila s slino in zdelo se mu je, kot da že žveči sočna, dehteča jetrca. Pocmokal je z ustnicami in na debelo pogoltnil, v istem trenutku pa se že ujezil sam nase, saj je verjetno izdal svojo prisotnost.

Pritajil se je še bolj in čakal. Po nekaj urah je bila njegova vztrajnost poplačana. Komajda meter pred njim se je ustavila prekrasna košuta. Očitno ga ni zaznala, saj je pričela obirati listje z bližnjega grma. Vsaka njegova mišica se je napela. Izprožil se je kot vzmet in zgrabil košuto za vrat. Sila skoka jo je podrla, njegovi zobje pa so že rili po vratu in iskali žilo. Vsakršen odpor je bil zaman. Bil je večji, težji in močnejši od nje. Stisnil je čeljusti in topla rdeča tekočina ga je poškropila po obrazu. Hlastno je srkal kri iz žile, napajal se je z življenjsko energijo živali. Nato je zadovoljno vstal ob negibnem telesu. Pobral je oster kamen in z njim začel udrihati po trebuhu nesrečnega prežvekovalca; že dolgo je vedel, da so ostre skale pri tem početju boljše od njegovih zob. Bil je tako zatopljen v delo, da skorajda ni čutil pika. Prekleti komarji, je pomislil, potem pa potegnil košuto ob drevo, se zleknil obnjo in zadremal.

Iz spanca so ga vrgli njegovi izostreni čuti. Nekdo se mu bliža! Toda kdo? Naravnih sovražnikov skorajda ni imel, praktično vse živali so se ga ali bale ali pa so ga pustile pri miru. Potem pa jo je zagledal. Bila je podobna njemu, le da ni imela na telesu nobene dlake, razen grive zlatih las, ki so okoli nje žareli kot sonce. Namerila se je naravnost proti njemu, In tak pristop ga je zbegal. Samice, ki so bile skrajno redke, so se ponavadi branile z vsemi štirimi, spuščale srhljive krike, praskale, grizle in prizadajale bolečino. Za parjenje sta bila potrebna vsaj dva samca; starejši je opravil slajši del, mlajši pa je samico samo držal. Ta pa se mu bliža, kot da si ga želi!

 Postalo ga je strah, vendar je njen izraz bil tako mil in prijazen, da je mirno obsedel. Počepnila je k njemu in se mu pričela dobrikati. Božala ga je s svojimi vitkimi, belimi rokami, ga narahlo grizljala po ušesu in se nasploh obnašala skrajno igrivo. Poleg tega je bila čista, kot bi ravnokar stopila iz bližnje reke in niti malo podobna zamazani in zapuščeni in ostareli samici, ki je živela v njihovi skupnosti. Hotel jo je zgrabiti, si jo pošteno privoščiti, a je ležal kakor otrpel. Nasmehnila se mu je, in se z usti pričela bližati njegovemu udu. Prisesala se je nanj. Mravljinci so se mu spreletavali po telesu a še vedno je bil popolnoma negiben, kot da bi mu nekdo vzel vso moč. Kdo je ta samica? Gre morda za demona, pred katerim so ga opozarjali Stari? Je to nemara nagrada, ker se je izkazal kot uspešen lovec? Mu je to pripravil duh košute?

Bela prikazen se je okobal razkoračila nad njim in sedla naravnost na njegovo moškost. Pričela je mehko drseti naprej in nazaj, pograbila njegove roke in si jih pritisnila na prsi. Kako mehke, kako polne! še vedno je bil v šoku, zato je zgrabil za dojke z vso močjo. Vrisnila je od bolečine in mu prisolila zaušnico. Zdaj je vedel, da ne spi, ne sanja, ampak se pari z najlepšo samico, kar jih je kdaj bilo na svetu, verjetno rodove nazaj. V sebi je začutil novo moč in jo trdno prijel. Zdaj bosta igrala po njegovih pravilih.

Zvrnil jo je na hrbet in se zaril vanjo. Pričel je dikirati tempo, s počasnimi, dobro namerjenimi sunki. Očitno ji je bilo všeč saj je noge ovila okoli njegovega trupa in se tako sklenila z njim. Kmalu mu je bilo te telovadbe dovolj, zato se je umaknil in jo preobrnil na trebuh. Prijel jo je okoli trebuha in se z njo združil na najbolj naraven način. Divje je nabijal in jo pri tem vlekel za zlate lase, kot bi jo imel na povodcu. Ko je čutil, da se mu bliža sladki konec, se je sklonil naprej in se zagrizel v njeno ramo. Krik, ki je odmeval po gozdu, je dal vsem vedeti, da se je izlil globoko v njen drob.

***

Brez pravega zanimanja sta opazovali telo, ki se je v krču naslade zvijalo na mizi in brizgalo belkasto tekočino v epruveto. Končno je mlajša rekla:
"Lep primerek. Mlad, Močan."
Starejša je pokimala:
"Taki so najboljši. Poleg tega njihovi čuti še niso tako izostreni kot pri starejših. Lažje jih je uloviti."
"Ali ni ironično, da je od teh živali odvisno naše preživetje?"
"Da, huda napaka je bila, ko smo mislile, da nas bo tehnologija genske rekombinacije popolnoma osvobodila. Napake so res prevelike. Žal smo se tega zavedle, ko je bilo že skorajda prepozno. Toda tole, kar počnemo danes, je prava otroška igra. Hvala bogu za možganski stimulator."

"Kako pa ste to počeli nekoč?"
"Oh, uporabljale smo semenarke. Bilo je grozljivo. Dekleta so se vračala iz divjine na pol mrtva. Krvava, pogrizena, lase so ji pulili v šopih. In dobesedno prekrita z dragocenim semenom. Vsaka je to nalogo opravila samo enkrat, in še potem je preživela par let po psihiatričnih ustanovah. Le kako smo lahko bile tako neumne?"
Pred očmi ji je zaplesala krvava, onečaščena, s sluzjo prekrita podoba. Stresla se je in potlačila v sebi vprašanje, kako se te živali razmnožujejo.

Govedina, epizoda IV: Atomski čili

Ko sem pisal o govedini, sem dejansko mislil, da bom v treh zapisih zajel bistvo. Zdaj pa grem po stopinjah Douglasa Adamsa in niti ne upam govoriti o trilogiji v štirih delih, ampak kvečjemu o vse bolj nepravilno poimenovani trilogiji.

Upam le, da me med pisanjem šestega dela ne bo stisnilo.

Kakor koli že, danes sem imel rojstni dan in bil zasut s čestitkami. Prav tako pa se mi je zahotelo pojesti nekaj na žlico. Ker sem golaž pripravil nedolgo nazaj, sem se raje odložil za varianto priljubljenega mehiškega čilija z mesom, ki jo kuha moja znanka.
Ta je mestna deklina, zategadelj je vajena kuhati s konzervami. Vsled tega sem njeno recepturo za čili z mesom poimenoval "atomska." Sori, če v pisker vržeš šest konzerv, oziroma njenih vsebin, mi na misel najprej padejo ameriške atomske familije iz petdesetih, ki so si gradile zaklonišča in delale večletne zaloge hrane. Sam sem pač bolj vajen iti v vrt, špajzo ali zmrzovalnik, kot pridnemu kmetu, ki si je zaloge pripravil z lastnimi rokami, pritiče.
Pa vseeno čili tudi sam pripravim s konzervami, ker gre izjemno hitro in predvsem enostavno. Rezultat ni vrhunec kulinarike, a je prekleto okusen in predvsem nahrani osem lačnih kmetov, ali pa dvanajst bolj piškavojedih mestnih srajc. Jap, ta moja znanka ne zna kuhati v majhnih količinah.  Pa kaj. Še boljši je naslednji dan, če pa ti ni zanj, ga mirne duše pospraviš v plastično posodo in zabrišeš v zmrzovalnik za dni, ko se ti ne da ustvarjati, nimaš časa ali kaj tretjega. Tudi tega se na kmetih naučiš od malih nog. Vedno mora biti nekaj na zalogi, kar lahko samo pogreješ in daš na mizo.

Kaj boste potrebovali:
Velik pisker, recimo pet litrov. S širokim dnom in ročaji, ki prenesejo visoke temperature.
Svinjsko mast. Če se vam ob misli nanjo obrne, naj vas bo sram. Ako ste res zadrti, uporabite olivno olje. Brez greha cel deciliter.
3 čebule, raje malo večje kot manjše.
Kilo mlete govedine. Najboljši je vrat, a marsikje ga ne faširajo. Pleče ali stegno je enako okej.
2 veliki konzervi olupljenih pelatov.
2 veliki konzervi rdečega fižola
dve mali konzervi koruze.
dva velika stroka česna

Od začimb gredo notri sol, grobo mlet črni poper, kajenski poper, mleta sladka paprika, korijander in zelena. Po želji tudi ščepec kumine.

In ena žlica vegete.*

Na plinu segrejte maščobo in popražite čebulo. dodajte mleto meso in vse skupaj mencajte, da porjavi, pač, kot bi delali bolonjsko omako. Medtem odprite vse konzerve in z nožem kar v piksni razrežite pelate. Lahko ste tudi fensi in vsakega posebej zmečkate v pesti. Opozarjam le, da v tem primeru rado kaj kam špricne. Grobo razsut paradižnik da jedi samosvojo teksturo in je povsem fin, če ga dobiš v usta kak konkreten kos. Na popečeno meso zabrišite paradižnike in pomešajte. Zdaj je pravi trenutek, da v pisker vržete vse začimbe, RAZEN zelene. Dodajte še fižol in koruzo, premešajte in pustite, da zavre. Če ste ljubitelj pekočih zadev, po okusu dodajte feferon, oziroma kake bolj eksotične čilije, ki so zadnje čase pri nas hudo popularni. Resno, vsak in njegova mama jih že goji. Mini namig, če nočete da je serešpeče, potem odstranite koščice. A to menda itak veste:)

Zdaj pa pride glavna finta. medtem ko čakate, da bo vsebina v piskru spet zavrela, vklopite pečico in jo segrejte na 150 stopinj. Pokrit lonec zabrišite v pečico in se vrnite ponj čez vsaj dve uri. Zakaj?? E, ker sem len človek, se mi ne ljubi hodit mešat izjemno gostega čilija vsakih deset ali petnajst minut, da bi se ne prismodil. Reč se bo v pečici kuhala sama, medtem pa lahko vi počnete kaj bolj koristnega. Nič ne bo narobe, tudi če pridete čez tri ure. Enako pripravljam golaž, ki je znan po tem, da dlje ko se kuha, boljši je.

Po teh dveh (ali treh) urah vrnite zadevo na kuhalno ploščo (uporabite krpe ali rokavice, zadeva je VROČA), in dodajte konkretno količino drobno sesekljanih ali posušenih listov zelene. Če se vam zdi premalo gosto, lahko vse skupaj še podmedite z žlico moke v skodelici vode. Poskusite, po potrebi dosolite ali dopoprajte, in postavite na mizo.

Zraven ni treba postreči nič drugega kot svež kruh.

Kot vidite, je receptura res povsem enostavna, domala osnovna. Nič vam ne brani, da ne bi dodali še kake začimbe po lastnem okusu, oziroma eksperimentirali na veliko in razvili povsem samosvoj čili. So pa včasih najboljše ravno najbolj enostavne stvari.

Ah, kumina in koriander. Notri nista samo zaradi čudovitega okusa, ki ga dasta jedi, imata to lepo lastnost, da zmanjšujeta prdljivost zaužite dobrote. Pri obroku, ki je tako nabit z beljakovinami, kot je tale čili, sta nujna, pa četudi nad enim ali drugim vihate nos.

++++++++
* eni so preveč fini, da bi v jedi dodajali vegeto, ker je to baje sama kemija. Sam predsodkov nimam. Your call.

Samomor.

Depresija.

Bolečina.

Izguba.


Enkrat postane vse skupaj neznosno. Enkrat ima človek vsega poln kufr. Jezovi v njem popustijo in sledi izbruh. Ko kontrole ni več, se tudi posledic ne da predvideti. Saj, če privedem vse skupaj na najnižji skupni imenovalec, je posledica samo ena: destrukcija. Z dvema možnima različicama: ali bo oseba udarila po sočloveku, ali pa bo roko dvignila nase.

Slovenci obvladamo oboje. Nasilje v družini sicer skrbno pometamo pod preprogo in se delamo, da ne obstaja. Kljub kampanjam tipa "Vsaka peta pretepena, vsaka sedma posiljena." To je očitno del folklore. Prav tako dobro vemo, da tisti, ki se fizično izživlja, najprej uničuje sebe. Ponavadi z obilnimi količinami alkohola. Ampak spet, to je del naše folklore. Slovenci ga pijemo in pitje slavimo. V letu 2007, za katerega sem na hitro izbrskal podatke, smo požlampali 17 litrov čistega alkohola na prebivalca. Kar je sicer liter manj kot leto poprej, a si upam špekulirati, da nam je kriza dober izgovor, da smo porabo spet povečali.

Koliko je to? Flaša vodke (0,7l) na teden. za vsakega Slovenca -  od novorojenčka do onega, ki bo šel vsak moment pa pare.

Alkohol ima en zelo kul učinek: zjebe ti percepcijo in predvsem odstrani blokade, zaradi katerih se drugače obnašaš kot normalno razmišljujoč človek. Pod hlapi tako postane marsikatera ideja zanimiva. recimo peljati se z avtom po napačnem pasu avtoceste. Oziroma, peljati se z avtom nasploh. Ali pa še bolj ponarodela: "Čakte, jim bom že pokazal!" Ženi, frocom, šefu, sosedom, ki imajo več kot mi, pivskim kolegom, ki so vsi zajebani hinavci, Janši, Jankoviču, tajkunom, čefurjem, pedrom, izbire je dovolj.

A k sreči slovensko hlepenje po alkoholu dosega tako pregovorne razsežnosti, da se ga ponavadi prej ulijemo do mrtvega in obležimo. Iz destrukcije lepo zdrsnemo v samodestrukcijo.

Včasih pa tudi pijača ni dovolj. Ali kako drugo mamilo. Takrat je treba poseči po bolj rigoroznih metodah. bolj dokončnih. Tudi tu smo v svetovnem vrhu. In tu je končno tudi lestvica, kjer so nas baltske države dejansko prehitele. Pa še sosedje Madžari. Ampak nima veze, smo v prvi jakostni skupini.

Kar niti ni čudno. Dejansko smo se programirali, da nam mora biti bed u lajfu. Srečen Slovenec ni Slovenec. Naša literatura nima srečnih koncev. Naša poezija - ne se hecat. Pri drugih vidimo samo tisto, ker je boljše od našega. Nikoli, res nikoli nismo zadovoljni. In to boli, to grize, nikoli ne preneha. Naj se ti potem zgodi še kaka osebna tragedija - izgubiti službo, recimo, ali pa koga od bližnjih, falirati šolo ob starcih, ki za neuspeh nočejo niti slišati, se zadolžiti toliko, da nimaš pojma, kako boš zadeve povrnil - če nisi psihopat, kot večina naših "uspešnih poslovnežev," te bo to prizadelo. In vse slabše bo, kolikor dlje časa se ne pokaže kakršnakoli rešitev.

Ironija je, da so take stvari, ko jih bereš na papirju, prav banalne. Evo, neuspeh v šoli. Kolikokrat ste slišali najstnika reči: "Fak, stari me bo ubou, ker sem spet kasiral šus." Vsi vemo, da ga ne bo. Ampak mulc doma vseeno ne bo povedal. Ker se boji posledic. Četudi bi bile tako mile kot recimo en teden zaklenjen xbox v omari. Česar ne poveš, ne boli.

Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo tudi psiho fotri in mtke, ki bi dejansko čli po srednjeveško nanj. A upam, da jih je zanemarljivo število. bolj zanimivo je to, da se raje trpinčimo sami. potem pa gledamo debelo, ko se že otroci v osnovni šoli režejo, pa posegajo po opojnih substancah. Družba velikih pričakovanj, ki jih nisi izpolnil. Nakar si v glavi slikaš grozljive posledice. In pozabiš, da je tudi večina pričakovanj samo v tvoji glavi.

Eni ljudje imajo reči poštimane. Drugi kanalizirajo svoje frustracije verbalno ali celo fizično. Najraje po nesrečnikih, ki so že vidno na slabšem. Slednji vse zadržujejo v sebi, dokler jim en dan ne poči film. Nakar oni, ki imajo reči poštimane, sicer vedo, zakaj je prišlo do tega, a vseeno ne morejo dojeti, kako je sploh možno človeku toliko trpeti, da druge rešitve kot kenslanja samega sebe ne najde. Kanalizatorji pa točno vedo, kakšno je to trpljenje, le da so si našli (slab) varnostni ventil. Zakaj slab? Ker bo enkrat prenehal delovati, in potem bodo storili isto.

Zdaj pa še igričarska razlaga za vse tiste iz prve skupine. Ste že kdaj v priljubljeni igri ugotovili, da ste nekaj zajebali? Da se zaradi tega ne bo končalo tako, kot bi si želeli? Torej brez rekorda, zmage nad nasprotikom in podobno? Verjetno ste. in dostikrat ste vseeno poskusili rešiti, kar se rešiti da. A v tej ihti ste skoraj zagotovo delali nove napake, ki so samo še pospeševale neizbežen konec.

Se spominjate točke, ko ste spustili plošček iz rok ali nehali klikati z mišjo? Ko ste pustili junaka, da umre, misleč si: ko te jebe, kreten, crkni - in znova naložili posnet položaj? Enako je v real lajfu. S to razliko, da ne moreš reloadati. A v tistem trenutku o tem sploh ne razmišljaš. Naj bo že konec.

Tisti, ki verjamejo v reinkarnacijo, imajo prednost.

Ravno zato je debilno reči, da je samomor strahopetno dejanje. Strah ne igra tu absolutno nobene vloge. Prav tako ne gre za zbujanje pozornosti. Kdor hoče le zbuditi pozornost, se bo ubil po pomoti. Kdor se res hoče ubiti, bo poskrbel, da bo to opravljeno temeljito. Ker Slovenci smo temeljiti. In če je le mogoče, raje vzamemo še koga s sabo. Uradni podatki pravijo, da največkrat uporabimo dobro staro vrv. A bi si upal trditi, da to ni res. Raje sedemo v avto in gasa. Pa še noben ne more reči, da je res samomor. Mi pa že nismo strahopetci!

Pa vsega tega ne bi bilo, če bi ne bili tako prekleto introvertirani. Če bi verjeli, da nam bo sločlovek v nesreči pomagal. Ne pa izkoristil našo slabost in nas še malo nabrcal, ko smo na tleh. Toda zakaj mislimo tako???

Ker smo nekje globoko v sebi prepričani, da bi z veseljem brcali tudi sami.

Bolečina poraja umetnost? Bullshit.

Človekov organizem je fantastična naprava. Polna preprostih rešitev, genialnih sistemov, pa tudi nepotrebnih kompliciranj. Predvsem pa gre za nadvse kompleksno reč. In pri takih, jasno, gre zmeraj nekaj narobe.

Najbolj začudujoča pa je njegova prilagodljivost in redundantnost. V nas vsako sekundo poteka nešteto procesov, ki niso vsi fiziološki. Pravzaprav je patoloških ves čas toliko, da jim sploh ne bi mogli slediti. Dejstvo je, da organizem nikoli ni povsem in 100 % zdrav. Pa vseeno deluje. Zvečine sploh ne opazimo, da je z nami kaj narobe. To je znak dobrega inženirstva.

Ne, ne zastopam ideje, da smo posledica inteligentnega dizajna. :)

Če kaj, potem smo produkt neinteligentnega dizajna. Današnja potrošniška družna nas uči, da je v izdelek treba vložiti minimalno stroškov, varnostnih mehanizmov in materialov, da bo preživel samo toliko časa, da izpolni svojo funkcijo. Ljudje pa smo narejeni kot bnačni strežniki. Kup organov je podvojenih, funkcijo nekaterih lahko prevzamejo drugi in na splošno nas je težko spravit s sveta. Če že ravno ne naletimo na sestradanega tigra ali morilsko razpoloženega predstavnika lastne vrste, ki ve, kam je treba pikniti.

Kaj pa sovražniki, ki jih ne vidimo, in nas v kratkem času docela umorijo?

Tudi te smo se skozi zgodovino naučili premagovati. Cepljenja, antibiotiki in predvsem čistoča so na bolezenski fronti tehtnico odločno prevesili na stran našega imunskega sistema, celo tako zelo dobro, da zadnej čase ugotavljamo, kako nam slednji konkretno slabi. saj veste, dr. Hana priporoča, da se otroci valjajo samo po brezhibno razkuženih tleh, potem pa imamo mulce in mule, polne alergij.

Ko imunski sistem nima več dovolj sovražnikov, se prične mikastiti z lastnim telesom.

Na, pa me je spet odneslo. Alergije in še posebej debate o cepljenjih so preobširne ter si zaslužijo svoj sestavek. Danes sem hotel govoriti o podpornem sistemu senzorjev, ki nas pomaga ohranjati cele, a ga kolnemo vsevprek. O bolečini.

Ne brez razloga. Že deset dni sem nesposobna lena gmota, nabutana z analgetiki višjega razreda. Zato, ker sem kot mulc prebolel norice. Virus noric, ki iz telesa nikoli povsem ne izgine, povzroča namreč še eno zoprno bolezen, ki se ji reče pasavec ali herpes zoster. Pasavec zato, ker bolezen vidiš v značilnem pasu, ponavadi na trupu. Tam se najprej pojavi rdečica, potem vodeni izpuščaji, nakar hudič poči in se napravi krasta. povsem enako kot pri noricah. a namesto srbeža čutiš res svinjsko bolečino. Virus noric, ki je več desetletij mirno čepel v živcu, se iz neznanega razloga naenkrat odloči grizljati svojo posteljico. Izpuščaj pa se pojavi ravno na mestih, za katera dotični živec skrbi. Naj si, oprostite izrazu, jebe mater.

Praktična posledica je, da se živec znatno poškoduje in jasno pošilja panične signale v hrbtenjačo ter naprej v možgane. Bolečina. ob kateri ne moreš narediti ničesar. Opozorilni sistem, ki nas varuje pred poškodbami, zaradi katerega pazimo, da se ne urežemo, zbodemo, opečemo, zamrznemo, polomimo - je premagan in naenkrat deluje v našo škodo. In ne, ko pričnejo ostali znaki bolezni počasi izginjati, nagrizeni živec še vedno panično oddaja bolečino. To lahko traja tudi več mesecev ali celo do konca življenja. Again, naj si jebe mater.

Ker sem že počasi zakorakal v srednja leta, sem si z bolečino dokaj na ti. Imel sem svoj delež poškodb in zobobolov, kot človek, ki mnogo visi za računalom, imam redne težave s hrbtom, tudi glavoboli so reden gost, pa še ledvični kamni me obiščejo vsake toliko časa.  Če me kdo vpraša, katera bolečina je najhujša, bom brez težav rekel da tista od kamnov, ki te dejansko zreducira v na tleh ležečo, v dve gubi zvito gmoto. Hvala bogu za buscopan in tramadol.

A resnica je slejkoprej drugačna. Najhujša bolečina je zmeraj tista, ki te mučii v danem trenutku. Lahko je celo samo neprijedno dreganje nekje v ozadju, ki te malo moti, ali pa pekoča eksplozija, ki mine po nekaj trenutkih. In vsi odtenki vmes. Po zoprnosti pa je dolgotrajna tista, ki te najbolj ubije. O ja, ljudje mso tako čudoviti, da se znamo celo prilagoditi življenju z bolečino in delati naprej - sicer dosti slabše, a kmalu celo pozabimo, kako je, če ne boli.

Ali, kar je morda še slabše, se nabutamo z analgetiki in potem svoje delo opravljamo megleno, kot človek brez očal. In temu primerno nekvalitetno. Zdravila proti bolečini namreč odpravljajo posledico, ne pa vzroka. V določenih primerih je to zaželeno, recimo takrat, ko se bo reč odpravila sama, ko jo bo naš čudoviti organizem popravil. A vsega naše telo tudi ne zmore. Takrat mu je treba pomagati še s čim drugim kot le painkillerji.

Kakor koli že, bolečina ki poraja umetnost naj bi bila tista ranjenega srca. Da nam mora biti bed u lajfu, da potem lahko ustvarimo nekaj, kar bo očaralo generacije zanamcev. Ker človek, ki mu nič ne manjka, ne čuti potrebe po ustvarjanju. Ma ja. Če dovolj boli, telesno ali duhovno, potem ne boš ustvaril nič. Ali pa scimpral takole blodnjo, ki jo dejansko pišem le zato, ker mi mori, da že tri dni nisem objavil ničesar.

Bolečina ni konstruktivna. In nikoli ne bo. Je opozorilo, da je nekaj narobe, oziroma kazen za nekaj, kar si storil narobe. In zato odlična učiteljica. Ni čudno, da jo tako prizadevno prepovedujemo. Šola sux!