Kratki vodnik po ozadju Kalahanove oštarije

Najbolj pomembna snov v znanem vesolju

Včasih so ljudje mislili, da je Zemlja ravna. Potem so mislili, da je okrogla. In potem sploh niso več mislili. Razen na novo porcijo solzavih nadaljevank. Tiste, ki so še mislili, bi lahko iskali z lučjo pri belem dnevu, vendar bi vas verjetno policija zaprla kot sumljivega. Če ravno ne bi gledali 23095. dela serijske detektivke. Lahko bi ukradel Himalajo, pa tega še opazili ne bi. In, ko se je to res zgodilo, se je zaradi tega sekiral samo dalajlama. Pa še ta samo zato, ker je skupaj z gorovjem izginil tudi njegov samostan, potem ko je dal težke denarje za kabelsko televizijo. Na popolnoma drugem koncu sveta, v majhni, vase zagledani deželi pa so znanstveniki odkrili bant. Ker niso vedeli, da ga tako imenujejo po vsem znanem vesolju, so ga poimenovali z generičnim imenom 2,3, -15-orto-7,28-para..........................(ni važno, reče se mu bant), njegova uporabnost pa je nihala od loščila za srebrn pribor do raketnega goriva. Rakete, ki bi kot pogonsko gorivo uporabljala bant, sicer niso napravili, so pa zasloveli kot dežela z najbolj zloščenim srebrnim jedilnim priborom. Slučajno nihče drug v vesolju ni uspel napraviti banta, rudniki na asteroidih so bili izčrpani, v preteklosti pa nisi mogel tankati, ker naravni bant ni prenašal časovnih skokov. In Zemlja je naenkrat postala zelo prometna.

Nesojena glavna junakinja, ki to v resnici sploh ni

Alex Stone, gospodinja iz zahodnega Londona je ravnokar prenehala s čiščenjem jedilnega pribora. Novo loščilo je bilo zares izjemno in ni si mogla kaj, da ne bi še enkrat pričela s čiščenjem. Naenkrat se je pred njo pojavil zunanji minister Algola IV, čudna kreatura nedoločljivo sive barve in očitno moškega spola. Hodil je po rokah, iz levega ušesa pa mu je visel saksofon. Prijazno je pozdravil Alex in jo poprosil za pol litra banta, ker se mu je mudilo na slavnostno sejo v spomin samorazstrelitve galaktične skupščine. Žal Alex še ni doživela koldiškega mučenja, katerega stranski učinek je bil popolno obvladanje vseh vesoljskih jezikov (in dveh, ki so jih govorili v nekem čisto drugem vesolju) in prošnje ni razumela. Namesto, da bi kriknila in se onesvestila, kot vsaka poštena gospodinja, je neznancu, ko je hotel vzeti njeno loščilo, v glavo zalučala pokrovko. Zunanji minister se je isti hip zavedel, da je alergičen na pokrovke, a mu spoznanje ni koristilo, ker je v naslednjem trenutku umrl zaradi anafilaktičnega šoka.
Škandal je bil rojen. Kot vsi pravoverni škandali, je tudi on v nekaj trenukih prisopihal do vseh poželjivih ušes v Stvarstvu in nekaj obrobnih asteroidov (ki pa ušes nimajo), dosegel svoj vrh na (še vedno ukradeni) Himalaji, potem pa ga je zasul plaz odpadne nereciklirane embalaže ene od afirmiranih poliastralnih verig prodajaln hitro izbruhane hrane. Ker ušesa posredujejo informacije nečemu med njimi (vsaj pri humanoidnih vrstah, estrični Droogi imajo med ušesi kopulacijski organ, še najbolj podoben paralelnemu vhodu na zemeljskih računalnikih, s tem v zvezi je tudi pomanjkanje paralelnih kablov zabeleženo v več področjih - ampak to je že druga finta. Se pa splača imeti tak kabel pri sebi), tisto pa potem informacijo prebavlja, ponavadi pride do napihovanja. In tako je do Algola prišla novica o umoru enajstih zunanjih ministrov, predsednika vladnega kabineta (ki je sicer svojo smrt zanikal, zato so ga mimogrede umrli) in neznane osebe srednjega spola, ki naj bi uradno ministrom strigla nohte, pa so jo raje uporabljali za najrazličnejše oblike potešitve svojega nespolnega nagona. Vlada je takoj zahtevala izročitev morilske gospodinje, vendar njihovega sporočila na Zemlji niso razumeli. Sicer pa ne bi pomagalo, ker je Alex že izginila. Kam? To boste izvedeli v naslednijh dneh, zaenkrat pa se držimo preizkušenega Lucasovega recepta, da se bo bravstvo vračalo in bo pozneje avtor nemara zaslužil še kak dinar.

Martin Krpan 3000

Takole je risal Boris Vigec, ko je bil še mlad:)

Ta, prva zgodba je zapisana v slavo in spomin Franu Levstiku, ki je Slovencem dal prvega pravega superjunaka!

Kalahanova oštarija je bila priljubljeno zbirališče vsega vesoljskega življa, še posebej tistega, ki je rado konzumiralo najrazličnejše oblike utekočinjene omame. Predvsem pa je veljala za neuradni sedež Omnikozmične diskretne transportne korporacije. Po domače, tihotapcev. Njihov simbol, prekrižana kij in mesarica, je ponosno svetil v nepregledno temino vesolja. Vendar je le malokdo vedel, kaj ta znak pomeni.Tudi sam sem, kot novopečeni zelenec pri Omnikozmični, rad zahajal v Kalahanovo luknjo. Ne le, da sem tam lahko užival blaženi mir po napornih vesoljskih transportih, begi pred policaji in spopadi s pirati, saj je pri Kalahanu veljalo nepisano pravilo, da velja za nevtralno cono, v kateri ne velja nobeno pooblastilo, razen Kalahanove težke roke in udomačenega volarskega zmaja. Pa še dobro pivo so imeli. Pivo, ki me je tako spominjalo na Zemljo. Na katero se nisem mogel vrniti. Ampak to je že druga zgodba. Vendar me je v nasprotju s prvim pravilom Transportne, neverjetno matral firbec. Nekateri zato za moje življenje ne bi dali niti odsluženega teflonskega filtra, vendar so vsi bili mnenja, da sem pocar in da mi bo morda celo ratalo.

Kakorkoli že, nekoč sem o simbolu povprašal Kalahana. Ta je natočil pivo zase in zame, se ležerno naslonil na šank, in rekel:

"Ha, ta zgodba je ravno tako čudna, kot je resnična. In najbolj zanimivo je to, da je človek, ki je ustanovil Omnikozmično, po rodu s tvojega planeta. Njemu se je za zahvaliti, da obstaja ta oštarija in da lahko v njej cuzaš tole pivo."

Z Zemlje? Naj zgodba govori zase.

Torej, Kalahan mi je povedal, da je na zemlji živel človek, Martin Krpan po imenu. Preživljal se je tako, da je tovoril naokrog bant, ki so ga manj razvite civilizacije potrebovale za raketni pogon. Ker je bant takrat veljal za domeno močnih, posebej zaradi pomanjkanja, na Zemlji pa jim je uspelo izdelati sintetičnega, nad katerim je takoj prevzel monopol sam predsednik galaksije, je bilo to početje skrajno prepovedano. Tako so Krpana vseskozi zasledovali vepejevci, a dokazati mu niso mogli nič. Nekoč jih je k njemu prišlo petnajst. A Krpan pisano pogleda, zgrabi prvega za noge in pomete z drugimi štirinajstimi, da se je prašilo za njimi vse do Proxime. Krpan, namreč, je bil velik in močan možakar, hitrejši na dejanjih, kot pa spreten z besedami. In celo samega vraga bi ugnal, ako bi se pošteno prijel z njim.

Nekoč pa je Krpan s svojim transporterjem rinil skozi ožino med asteroidi, ko se mu je nasproti pripeljala sama predsedniška križarka. Krpan je videl, da se ji ne bo mohgel umakniti, pa je ustavil ladjo, zlezel v skafander in skočil v ozunje. Tam je z dobro merjenim skokom premaknil ladjico vstran in napravil križarki prostor. Ko se je vrnil v ladjo, je zaprasketal ekran. "Pozdravljeni. Identificirajte se."

"Martin Krpan. Zemlja, sektor 19."

"Kaj prevažate v kontejnerju?"

"E, čistilo za srebrnino. Da pa ne bi zmrznilo, sem ga naložil v ojačan kontejner."

Križarka je nadaljevala pot, predsednik pa si je mislil, da si to velja zapomniti.

Tako sta mirno živela naprej oba, predsednik in Krpan.

Bilo pa je, da je v galaksijo prišel odposlanec iz sosednje galaksije, Brd-Aoos po imenu, ki je postavil ultimat. Ker vojne med galaksijami od spopada med M-29 in Rimsko cesto niso več potekale klasično, pač zaradi prevelikih žrtev, predvsem pa zaradi izgub dragocenih virov energije, so poslej organizirali dvoboje. Galaksija, ki se je odločila napasti drugo, je poslala svojega izbranega bojevnika, ki je moral v dvoboju premagati dvajset izbranih bojevnikov napadene galaksije. No ja, število naj bi se spreminjalo glede na velikost galaksije, vendar se je številka dvajset kar ustalila. Dvoboj pa je potekal po viteških pravilih, torej s hladnim orožjem. Neverjetno, ampak vse znane civilizacije so v osnovi tradicionalistične, in na skupščini so se s tem predlogom strinjale. Vlada galaksije je bila v škripcih. Nikjer več niso gojli stare šole boja, razen v nekaj lokalnih klubih. Saj so se ponujali vrhunski športniki in trenirani vojaki, vendar so vsi žalostno končali, kot hologramske slike poraza in krvave glave v hibernatorju. Devetnajst jih je bilo. In poslednji je bil sam predsednikov sin. Ves vladni planet je bil odet v vijolično. Brd-aoos se je strinjal s tem, da prekine dvoboje za določen čas, da se opravijo pogrebne slovesnosti, vendar je kmalu pričel sitnariti, saj mu je bilo potrebno premagati samo še enega junaka, da bo njihov imperij dobil nove meje.

Takrat se je minister Gregor domislil:

Gospod predsednik, se spominjate dogodka spred parih let, ko smo se vozili skozi asteroide? In Krpana, ki je svojo ladjo na roke porinil s prehoda? Če kdo, potem ga bo zmogel Krpan."

Predsednik se je razveselil:

"Pošljite ponj!"

Tako se je zgodilo, da je pred Krpanovo postojanko, ki je bila prav tam, kjer je zdaj Kalahanova oštarija ustavila prav nesramno frajerska ladja z vladnimi oznakami. Krpan je besno vstal in hotel pomesti s prišleki, ko je ugotovil, da niso običajni vepejevci.

"Alo, upedenaj se, z nami greš na vladni planet."

"Ne grem! Petnajst sem jih pometel ravno zadnjič, pa se bom tebe, škrica, ustrašil?"

"Ne, ne, Krpan, potrebujemo te! Vojno imamo! In ti si naše zadnje upanje. Devetnajst jih je že pobil Brd-aoos, nazadnje samega predsednikovega sina. Pozabimo kakršne koli zamere, usoda našega vesolja je v tvojih rokah!"

Krpan je še dvomil, ampak vepejevec je bil videti iskren. Zato je privolil.

Predsednik ga je toplo sprejel. Dal mu je streči, kot se zadnjemu junaku pritiče, seveda pa ni vedel, da je užival tudi druge radosti, ki mu jih je radodarno naklanjala predsednikova hčerka. Včasih celo s prijateljico. Tako je Krpan po galaksiji zaslovel še iz čisto drugih razlogov. Brd-aoosu so sporočili, da so našli poslednjega junaka, da mu le naj da čas, da se opremi in pripravi po dolgi poti. Tako je Krpan preživel prijeten teden in počasi se je bližal dan boja. Krpan je preizkusil vsa orožja, kar so jih našli in zaničljivo zmajeval z glavo. Roba, ki jo je nekoč vso zarjavelo švercal z Zemlje, je bila proti tej superiorna. Kar je prijel v roke, vse se je polomilo. Predsednik je obupano zmajeval z glavo. Na to Krpan:

"Ali nimate morda nobene zbirke zemeljskega orožja? Le-to je bilo včasih popularno za dekoracijo."

In predsednik se domisli neke sekire, ki je bila tako težka, da mu je venomer populila kline iz stene, nazadnje pa je potegnila s sabo kar celo steno. Trije dekoraterji so jo morali nesti, in s škripcem so jo dvigovali. Kaj moremo, dekoraterji so ljudje stare šole in delajo na roke (morda tudi zato, da lahko zaračunajo več). Krpan pograbi to sekiro in z njo zamahne dvakrat naokrog. Prav strašen je bil videti v svoji surovi moči. Nato pa jo zadega proti najbližjemu drevesu. Sekira je opisala lep lok in v enem sunku drevo odbila. Drevo namreč, je bilo eno poslednjih lip, ki so še rasle v vesolju in predsednikova žena jo je čuvala bolj ljubosumno kot svojo hčer. To je razveselilo Krpana, še posebej, ko je videl mehko lipovino. Na hitro je iztesal iz debla velikanski kij in rekel:

"No, kje je zdaj tisti pritepenec, da mu pokažem, kar mu gre. Enega Brd-aoosa za malo malico, potem pa me čaka novo delo!"

Oči vse galaksije so bile uprte v dvoboj. Ne, ni bilo reklam. Ni bilo mažoretk. Ni bilo kričečih prodajalcev kokic in vročih hrenovk. Galaksija se je zavedala, da to ni predstava. Le kamere so tiho brnele na svojih mestih. V sodobni družbi se bosta spopadli dve galaksiji po pravilih iz daljne preteklosti. Pojavil se je Brd-aoos. Pojavil se je Krpan. Brd-aoos ni mogel zadržati krohota:

Kaj to je junak, ki os ga poslali nadme? Saj si navaden švercer! In kako me misliš premagati? Me boš s kolom po glavi?" je tulil, namigujoč na Krpanov kij.

"Ali te bom s kolom, ali pa morda kar z golo roko po nagi riti, je moj problem," je odrezal Krpan, "pričniva, kajti mudi se mi domov."

"Tvoj dom bodo samo še onostrastva široke ceste!"

"Ej, šlic imaš odpet."

Brdavs je zarjul in potegnil meč. Res strašno orožje. Zemeljsko. Očitno je moja trgovina daleč segla, je pomislil Krpan. Zdaj pa nosim posledice. Ampak fant nima pojma, kako ga uporabljati.

Stopila sta si naproti in se rokovala. Krpan precej stisne roko Brd-aoosu s takšno močjo, da mu udar kri izza nohtov.

"Dobra poteza, ampak žal sem levičar."

Sekunde so se vlekle kot leta. Potem pa se Brd-aoos odloči:

"V imenu imperija! Še dvajseti!" in zamahne z mečem. Krpan mu urno podstavi kij in meč se zadere globoko v mehko lipovino. Presenečeni Brd-aoos ni storil popolnoma ničesar, ko ga je Krpan položil po tleh in mu stopil na prsi.

"Zmoli, ako znaš, zakaj ti pojdeš, kamor si mene pošiljal. Rekel sem ti, da nimam časa. In, tole je bilo osebno."

Pa mu vzame glavo.

V vladni palači so ga sprejeli z ovacijami. Sam predsednik je pripravil dolg govor, a ga ni uspel povedati, ker ga je Krpan na hitro prekinil.

"Ti, predsednik, navsezadnje sem le plačanec, daj mi zaslužni honorar, pa da grem."

Predsednik se globoko zamisli in prične jamrati o nizkem proračunu, potem pa ponudi Krpanu razumno rešitev:

"Ali sprejemaš kreditne kartice?"

Krpanu letijo strele izpod čela. Vsak čas se bo razhudil in razdejal palačo.

"Kaj pa mojo hčer? (Slišal sem, da sta si všeč.)"

Takrat se je vmešala prva dama: "Lipo si mi spridil, hčere mi ne boš!"

Pa se oglasi hčerka: "Hihi, saj me je že. Poleg tega mi je že obljubil, da me bo malo popeljal naokrog."

Na to reče Krpan: "Gospod predsednik, kar mi ponujate, ali ni vredno nič, ali pa sem si že sam dobil. Ker ne veste, kaj bi mi dali, vam povem jaz. Tistega dne, ko ste me prvič srečali, nisem tovoril čistila za srebrnino, ampak bant. Sicer pa veste, da je sintetični bant pravzaprav odlično čistilo za srebrnino."

Prekine ga minister Gregor: "Kaaaaaj? Ves svoj mandat se že trudim spraviti za zapahe švercerje z bantom in tule se mi sprehaja najhujši od njih??? Zaprite ga!" nakar Krpan grozeče stopi predenj, napravi zgovorno kretnjo z levo roko in minister se skrije pod mizo.

"Torej, gospod predsednik, prosil bi vas, če mi izdate certifikat za svobodno trgovanje z bantom, pa vam obljubim, da tudi jaz ne bom izdal vašega zaupanja."

Predsednik se je s tem strinjal, in pripravil ustrezno listino. Krpan in predsednikova hči sta sedla v ladjo in pognala motorje."Srečno hodita," pravi predsednik, njegova žena in minister Gregor pa sta izkoristila gužvo.

Why do we hate USA so much?

I've written this piece on Quora, as an answer to the question in title. I feel, I might publish it here as well. :)

Disclaimer: I'm Slovene, living in Slovenia, and for all the practical purposes, I don't hate USA.
That being said, you need not to think our nation bears some deep, jihad-worthy hatred, that might result in attacking tourists or other acts, not worthy of civilized beings. It is more an annoyance, or even frustration. it comes down to many reasons.


1: As we gained our independence, we were set on the path of European integration, finally joining the EU and NATO. there were some skeptics, but the majority expected, that our quality of life will increase significantly, even unrealistically so - comparing us to Switzerland, Luxembourg, Sweden or Norway. The best countries in the world, in fact. Ironically, this is kinda true. We're member of OECD and belong to top 30 countries in the world. And this leads to...


2: We Slovenes are the epitome of the popular "High Expectations Asian Father" meme.

We are never pleased with results, always wanting more. As for anecdotal evidence, in season 2012/2013 Slovenian alpine skier Tina Maze won the overall World Cup, with record number of points. Yet there were still people belittling her achievement as a fling (mainly because her main rival, Lindsay Vonn injured herself), and that she should do it ALL THE TIME, or she's not good at all. This mentality is so ingrained in our lives, that we're not content with anything. So, our opinions about everything might come up as negative.

3: Thanks to the media, we, and the rest of the world are constantly bombarded with stories about American stupidity. You know, redneck accidents, dumb laws and lawsuits, bad reality shows and such. We are not alone in this, as stereotype about stupid, loud, gun-wielding Americans watching Honey Boo Boo and Jersey Shore goes pretty much worldwide. But, it goes a bit deeper. in 20 years of independence, all those things started to creep into our, post-socialist culture. It is not, that similar things weren't present before, but the government worked hard to hide or suppress them, as we needed to appear a successful, smart, and highly moral society, superior to decadent West. And you know what? The main reason for so-called Yugo-nostalgia is that feeling, that we were smart, moral and successful, and now all the values are going to hell.

And with that, we are turning into a tiny version of USA. A lot of us find that thought really disturbing. Instead of picking up the best things from the West, we are really picking the worst ones. We're picking tycoons, high unemployment, social inequality (ironically, we're No. 1 in Gini index of the world equality!) and conspiracy nuts like chemtrails. This is not true, of course. Those things were always there, just covered up. Now, with the power of media and internet, they are made glaringly public. And that brings me to the final point.

4. Instead of solving the problems, we really like to find someone to blame, and shifting the responsibility from us to the others. Be it our corrupt politicians - Right now we are living in a some kind of surreal version of House of Cards, with our own Underwoods and Tafts ("Uncles from behind", Puppet masters, etc). WE blame EU for not being what we thought it would be, and we blame the whole world for not recognizing our greatness, our entitlement to whatever we think we deserve. And USA, as a major superpower is just as fine scapegoat as anyone else.

But no, we don't really hate America, or Americans, for that matter. If you visit us, we'll welcome you, treat you as a dear guest and make everything to feel you comfortable and make you love us. Because that's who we are. A tiny, extremely self-conscious nation, struggling with its own identity. We are a teenage country, confused with the world and not yet finding our role and place in it. We feel bullied, unappreciated, and think that nobody understands us.

Yet, I know, we will grow out of it.

Hitri tečaj kosov govedine

Ker vas mnogo vohlja za recepti z govedino po internetu, včasih pride do problemov, kateri kos mesa dejansko potrebuješ za pripravo okusne jedi. Naj vam bo v pomoč tale hiter seznam. potrebno je poudariti, da Slovenci ne ločimo tako podrobno med posameznimi rezi, ampak pametno je vedeti, s katerega konca živali pravzaprav prihaja posamezen zrezek ali kos pečenke.

 Sprednja noga in poprsje:

chuck = pleče
brisket = prsni kos. Telečji je odličen za filano pečenko.
shank = bočnik. Za golaž.

Rebra:

prime rib = zarebrnica, zgornji del ob hrbtenici. Zrezek iz tega kosa je rib eye
short rib = rebrca, srednji del, orej 'prava' rebrca
plate= povsem spodnji del, s hrustancem, ki prehaja v potrebušino.



Ledveni del:

short loin + sirloin = kare. Short loin je sprednji del, ob koncu reber, meso je bolj mehko, sirloin je pri križu, bolj kompaktno, a okusnejše. Iz short loina režejo T-bone in porterhouse steak. Če je brez kosti, se mu reče New York strip.

tenderloin = pljučna. Edini kos za pečenko Wellington. pljučna od mladega goveda za tatarca ni najbolj primerna. Od stare krave pa ful.

flank = flam oziroma potrebušina. Prva izbira za beef jerky. Odličen za faširanje.


Ostane le še
round = stegno. To se naprej deli na notranje (orešek, beli krajec) ter zunanje. Notranje stegno mladega goveda je najboljse porabiti za tatarca. TO mesarji tudi počno, neukim strankam pa rečejo, da je iz pljučne. Ob tem nihče ne pomisli, zakaj bi bil tatarc cenejši kot pljučna sama. :) Zrezki iz stegna so vsi roundi, potem je pa spet odvisno, ali je s kostjo, oziroma, na kateri strani je odrezan. Zunanje stegno je za zrezek boljše kot notranje, pa čeprav se moja sestra s tem ne strinja:P

Velja omeniti, da Angleži kose klasificirajo malo drugače, vendar ko govorimo o zrezkih, je vsaj v kuharskih oddajah, ki jih spremljamo, prevalentna ameriška nomenklatura.

Kot zanimivost, ker se dostikrat pojavi: flat iron oziroma butler steak. To je kos mesa, ki ga pri nas ne boste dobili čistega, ker v veleblagovnicah mesarji dobijo pleče že brez kosti. Gre za kos, odrezan direktno iz plečke, izpod njenega trna.

Vsak pravoverni desničar mora prebrati tole!

Kratek tečaj slovenskega jezika za desničarske jurišnike:
Murgle so množinski samostalnik ženskega spola. Tako kot burkle.

Pravilno sklanjanje (ne bo prizadelo vase pokončnosti!):

Murgle
Murgel
Murglam
Murgle
v Murglah
z Murglami.

Pravilna tvorba pridevnika: murgelski.

Dodajanje črke J kamorkoli v to besedo je enako hudi razžalitvi Ljubljenega vodje. Dodatne besede, v katerih je J prepovedan: bakla (ne baklja), bogomolka (ne bogomoljka), prihodnost (ne prihodnjost).

Bogomolka je žuželka. V nasprotju s splošnim prepričanjem ne gre za nasprotje komsomolki, niti za ljubkovalen izraz za Ljudmilo Novak.

Poseben dodatek: zločinskemu sistemu se reče KOMUNIZEM in ne KUMONIZEM. Koren je beseda komuna, ki pomeni skupnost in je ne gre zamenjevati s Kumrovcem, ki je kraj ali kumino, ki je okusna začimba.

**********
prvikrat objavljeno na Facebooku v davnem letu 2012, posodobljeno 21.1.2014