Razlaga recesije za telebane

Imam pivskega kolega, ki ni šolan človek. Komaj je spravil skupaj poklicno, vendar bi mu stežka rekel, da je glup. Pravzaprav je kar strašljivo pameten, a se ta pamet odraža na dokaj poseben način. Prav užitek mi ga je ponavadi poslušati.

Še posebej, ker se dostikrat sploh ne zaveda, kako prav ima.

No, in takole par dni nazaj sedimo, srkamo vsak svojega zelenega kozla, in seveda debata, kako smo v pizdi, pa novi ukrepi, pa davki, pa tko. Nakar model potegne iz flaše in reče:

"Pa koji kurac nas bašejo, ko pa je vse res komot razložit. Zdaj pa ne vem a delajo budale iz sebe ali iz nas!"

Seveda sem takoj zastrigel z ušesi, ker mi je že bilo jasno, da bomo deležni enega njegovih predavanj. Ni me pustil na cedilu.

Tole pišem po spominu, a bi rekel, da sem precej natančno zadel tako ton kot vsebino:

Lejte, mene so komunisti učili, in mogoče narobe, ampak v bistvu je tko.

Problem je v presežni vrednosti. No, mogoče se zdaj temu drgač reče, takrat se je tko.
Če lastnik kapitala in produkcijskih sredstev za sebe obdrži majhen delež dobička, mamo fizikalci dost keša, da kupujemo vso robo.  Denar kroži, proizvodnja je stabilna. Skratka, vsi smo na profitu. Tak je odgovorn kapitalist.
 
Zdej pa, če lastnik zase pograb več dnarja, ja, mamo fizikalci vse manj. Ja? Se prav, da manj kupujemo, se prav, da je manj profita, se prav, da gospodarstvo upada. No, ta lopov kapitalist naenkrat sedi na kupu dnara in robe v skladišču, narod strada, kriza, upori, revolucija.

Pol maš pa še idiota kapitalista, k da VES KEŠ delavcem. Pol majo denarja preveč, proizvodov premalo, k vse pokupijo. Cene grejo gor, in zgodi se INFLACIJA, šiba božja in moderna kuga. no, sam idioti kapitalisti grejo itak sami u kurac, za te ni treba skrbet.

Vse jasno? (vsi kimamo)

Torej.  Odgovoren kapitalizem skrbi, da je gre dnar spet nazaj v promet. Pač, da krava dobro molze, jo moraš dobro futrat. Ti pa posnemaš smetano, okej? Če pa kravo futraš predobro, je pa cela zamaščena in gre u pizdo materno.
Ampak, pazi zdaj, tam eni so pa prebrisani in so pršli na  BOLJŠO! idejo.
Lopov kapitalist poveča profit, kolikor se le da. Folku zmanjka keša, in roba obleži v skladiščih.
Ampak pazi, kaj ta lopov pol nardi!!!
On reče nam fizikalcem, okej, ne on, banka reče, ampak not ma itak on dnar, tko da je to isto: "Ojoj, a nimaš dnara, ti ubožec. Na lej, ti POSODIM, da si kupiš MOJO robo, saj veš, gospodarstvo mora laufat."
 
Ker je roba vseeno draga, lopov kapitalist zniža cene. Nakar gre skrušen do nas fizikalcev in pove, lejte, po taki ceni ne moremo prodat, moral bom ZNIŽAT PLAČE. Pa ker noben ne kupuje, vas moram en pol odpustit.
 
In tako se mi, reveži znajdemo na cesti, pa še s kakim kreditom in ni variante, da ga odplačamo.
 
Lopov kapitalist seveda nabije zamudne obresti, predlaga rubež, potem pa še pojoka pri državi, kako grdi grdi ljudje NOČEJO dnara vračat in ima zarad tega zgubo.
Pa če bi država lahko nardila en un, kako se že reče bailout al dokapitalizacijo, isti kurac.
 
No, to vam povem, to je recesija. 

Ampak a veste, kaj je pa največji kurac sploh? Da zarad tega, ker je uni lopovsko znižal cene, ga je lih tko najebal uni odgovorni kapitalist. Ker mi k smo brez dnara itak da kupimo ta poceni robo. In pol grejo dobre firme u kurac. 

Moram priznati, da sem obsedel z odprtimi usti. Vem, za kaj gre pri gospodarskih krizah, okej, vsaj toliko kot en povprečen izobraženec. Nimam diplome iz ekonomije, da bi razumel vse fine podrobnosti. Ampak tako enostavne in hkrati tako pravilne razlage sam ne bi uspel spraviti skupaj. Dobro, res je groba in vsak stručko ji bo očital površnost.

Ampak izzivam vas, da v njej najdete napako.

Še posebej vsi, ki znate tako pametovati, kaj narediti, da bomo spet zlezli na zeleno vejo.

Mmm, pastrami

Slika ni moja, a rezultat je identičen!

Za mano so nori trije tedni,  v katerih je blog potegnil kratko. V opravičilo ponujam recept, kako si doma pripravite razvpiti pastrami.

Opozorilo: to počnite le, če imate dostop do mesno predelovalnih nujnosti, kot so hladna špajza, prekajevalnica in korito za slanico. Če se pečate z domačimi kolinami, potem vam je to na voljo. V kakem bloku bo izdelava znatno otežena, če ne celo nemogoča. ampak ajd, slišim, da zdaj punce svojim tipom za rojstni dan podarjajo zelharje, torej očitno obstajajo kake mini izvedbe.
Kakor koli že, recept predvideva, da se vsaj enkrat letno ukvarjate s kolinami. Takrat je tudi najprimernejši čas, da se poigrate z dotično zadevo.

Ko boste imeli koline in šli po govedino za klobase, vzemite še goveji prsni kos. Če ne veste, kaj je to, ve mesar.
Ločite meso s kosti (auslezvajte)  in oblikujte lep kos.
Denite ga zraven v slanico k ostalim (svinjskim) štikelcom. Brez ovoja, brez soli, popra, česna in ostale robe, s katero ste natrli svinino.
Po enem tednu (ja, že) ga vzemite ven ter povaljajte v začimbah: grobo mlet črni poper, koriander in zraven še malo klinčkov, samo toliko, da se čutijo izpod koriandra. Če ste take sorte človek, lahko  zraven primešate tudi rdečo papriko.

Navežite na špago in dajte prekadit skupaj s klobasami.

Zdaj pa glavna fora. Ne kuha se v vodi, ampak v pari. Najbolj enostavno je v steamerju, kdor si ga lasti, ker pa kmeti nismo tako fini, to počnem kar v pečici. Na dno pečice gre en globok pekač, v katerega se nalije za prst vode, pa govedino na mrežo, tik nad posodo. Važno je, da je pečka nastavljena samo na spodnje gretje. Temperatura je lahko kar okoli 150 stopinj. Pomaga, če v pekač vlijete vrelo vodo:)
Reč je kuhana v 2-3 urah, odvisno od velikosti kosa. Vmes lahko preverite s kako špilo, kako mehko je meso, in ali se kaj cedi ven, kdor si lasti termometer, pa naj preneha s termično obdelavo, ko je  temperatura v mesu cca 70 stopinj.


Meso naj počiva kako uro, da se ohladi. Reže se ga, kolikor je le mogoče na tanko.
Za prvinsko izkušnjo iz njega naredite sendvič z rženim kruhom in čim bolj blago gorčico.

Uganke zavozlanke

I
Na bančnem izpisku - 200 milijonov
in zgleda da plačala je tudi štrom
za mehiško bajto, tajkunsko, ni dvomov.
Zakaj potem Murgle še zmer so ji dom?

II

Smo prvega dali in dva smo dobili
potem smo za tri kasirali štir'.
Si bratsko delili dva dva - in zgubili
zdaj en proti sedmim. Ojoj, ti hudir.

III

Kupe denarja bomo dobili,
in sedemsto luftarjev odpustili
da bomo lastne riti rešili.
Dol nam visi
kaj se z vami zgodi.

A veste, zakaj smo v pizdi?

Ne morem si kaj, da bi ne bil za prvega maja spet malo družbeno kritičen. Sploh, ko gledam, kako ljudje še vedno zgolj grejo na počitnice, si privoščijo piknik in se pač obnašajo, kot da gre le za še en dela prost dan. Pardon, dva. Oziroma, skupaj z dnevom OF za lepe pomladanske počitnice. Če še bomo prvi maj praznovali dva dni, seveda. Letos smo ga še.

Priznam, več kot dvajset let sem tudi sam odraščal v precejšnjem nezavedanju, kaj naj bi pomenil prvi maj. Pač, bilo je frej, pa na Šmiglovo zidanico smo šli, in tam je bila žurka s čevapi in golažem. Starci so se alkoholizirali, sam pa sem se z vrstniki tačas preganjal po gozdu in lovil močerade. Lajf je bil kul.

Potem pa sem leta 1997 ravno za prvega maja obiskal Dunaj, ker smo se evropski ircopi (če se še kdo spomni, kaj je to IRC) zmenili, da se malo dobimo, pozabavamo in še rešimo kako zadevo, ki je prek elektronske pošte in internetnega čveka precej brezosebna. Ljudje funkcioniramo drugače v živo, saj veste.  Pa nima veze. Bil sem na Dunaju, za prvega maja. Zjutraj koračnica plehmuske. Kamorkoli sem se obrnil, vsak je imel pripet rdeč nagelj. Demonstracije! Jasno, vse so organizirali socialisti, oziroma njihova delavska stranka, a to je še najmanj pomembno. Pomembno je, da so ljudje bili na cestah z namenom. Ponosni, da so delavci, pripravljeni pokazati državi, da je treba upoštevati njihov glas in odločni, da gre za njihove pravice.

Ker oni držijo državo pokonci. Ker njihovo delo ustvarja skupno blaginjo. Zato prvi maj ni dan za napit se ga in žurat (ja, tudi to pride kasneje), marveč spomin in opomin, da včasih ni bilo tako. Da nikoli ne bodo dopustili, da bi kdaj tako spet bilo.

Si me predstavljate, komunistično dete, kako sem stal sredi Pratra povsem šokiran, ko me je zadelo, da v neki tuji državi, ki ne pozna S od socializma, ideja delavstva stoji tako mogočno? Da so vsi, ki ustvarjajo GDP dejansko spoštovani? Da je, na kratko, Avstrija bolj socialistična od nas?

Kar me privede do naše današnje krize. Slišim, da smo naredili en lep zabluz z obveznicami in da se nam bonitetna ocena spet niža. Kregamo se ali bomo prodajali podjetja v lasti države ter kje bomo še zategovali pas. Na splošno, menjali smo oblast, ohranjamo iste ukrepe. Kot bi na ladji, ki pluje proti ledeni gori zabrisali kapitana v morje, nakar bi ohranili isti kurz, ker se je pač treba skregati, ali bomo zavili levo ali desno, ali bi nemara bolje bilo iti v rikverc. Ob tem pa drug drugega obtožujemo, da nismo nič boljši od kapitana, ki je že hrana ribam, ter panično iščemo novega krivca. Carsko.

Kajti, če najdemo krivca, dobimo neko moralno zadoščenje. Vsi bomo šli pod vodo, a vsaj vemo, kdo je to zakuhal. namesto, da bi stopili skupaj, pričeli DELATI in za to delo zahtevati pošteno (nisem rekel pravično) kompenzacijo. Alenka je rekla, da ne potrebujemo denarja, samo čas. Ni res. Tisto, kar potrebujemo je sprememba vedenjskega vzorca. V zadnjih dvajsetih letih smo se naučili, da je edino, kar šteje, individualizem, osebna korist pred vsemi ostalimi. Če vsak gleda le nase, bo ustvaril bogastvo zase, in če ga bo ustvaril vsak, bo napredovala tudi družba. Ker tisti, ki ne ustvarjajo, itak crknejo, in nam je bolje brez njih.

E, narobe!

Kajti gledanje na osebno korist potegne za sabo dvoje. Prvič, boli te kurac za vse ostale. Do cilja preko trupel. Kot tista zgodba o Bosancu, ki so ga nasrali, da bo postal Slovenec, če preplava Kolpo. Jasno, cela njegova familija se vrže v brzice in plava na drugo stran. Mož, kot najmočnejši, prileze na breg in vidi ženo z otroki, ki jih tok počasi odnaša. Na njihove klice na pomoč odvrne s sredincem ter stavkom: "Jebite se vi Bosanci!"

Tak je individualizem. Zato vsi, ki smo v dreku, naredimo vse, da ne bi kdo na naš račun, oziroma z našo pomočjo iz dreka tudi prilezel. Raje ga bomo zatolkli dol, mu nastavili kopico pravnih ovir, ga skušali na vsak način oblatiti. Ker se panično bojimo, da bomo tudi sami slišali "jebite se vi Bosanci." Tega pa se bojimo, ker bi verjetno isto napravili sami - kot sem napisal že v blodnji o samomoru.

Zato se moramo tega miselnega vzorca čim prej znebiti. Individualizem je podoben rakasti celici.  Ta gleda samo na svojo rit, izčrpava celoten organizem za svojo dobrobit in se deli, dokler sistem ni več vzdržen, nakar umre. Človeško telo deluje, dokler vse celice v njem sodelujejo. Drugače niti ne morejo, saj so odvisne druga od druge. Tudi rak je odvisen od teh sistemov, vendar telesu ne vrača nič. 

Ljudje smo programirani, da živimo v družbi, zato mora veljati ravno nasprotno. skupna korist pomeni večjo blaginjo za posameznika. Znova moramo začeti verjeti, da se tisto, kar prispevamo skupnosti, povrne z obrestmi. Da bo oni, ki smo ga spravili iz jame, iztegnil roko in za sabo potegnil še drugega. Oba potem tretjega. Dokler ne bomo ven prišli vsi.

Nehajmo se spraševati: Kaj imam jaz od tega? Vprašajmo se: Kako nam lahko pomagam?

Mi ne verjamete? Hočete dokaz? Dovolj je ena sama beseda: Wikipedia.

In ne, nisem komunist. Le kmet. Kmetje, vsaj tu pri nas,  si še pomagamo.