To ni politični sonet!

Hodim med zombiji po glavni cesti
truden sem že, hotel malo bi sesti.
Gledam za klopco, ograjo, koritom
pa se spogledam s tovarišem Titom!

Blazno razpravlja s Francetom Popitom
noče prisluhnit njegovim levitom -
desni držijo baje jih v pesti,
joka in tarna da nimajo jesti.

Levo fašisti že brusijo nože,
parali bodo mrtvakom organe.
Požrli prav vse - da nič ne ostane

Stari zamišljeno gleda te može,
kaže mu s prstom: "Lej, koliko hrane."
Franc pa zajoka: "Mi jemo možgane!"

Avtoštoparka IV

Slišal je, kako so se odprla vrata, in val hladnega jesenskega zraka se mu je ovil okoli nog.

"Očka, grem, dijo!"

"Pazi nase, Tea!"

To zadnje je rekel bolj iz navade... Sicer pa, njegova hčerka je dovolj stara, da zna paziti nase, ne da bi ji to posebej govoril. Zavzdihnil je in naprej gledal priljubljeno zabavno oddajo.

Prišla je do ceste in, kot že tolikokrat poprej, dvignila palec. Ah, dragi očka bi jo pošteno napel, če bi vedel, da štopa. Pa kaj, saj živimo v varni državi. Poleg tega ima Lesjaka, in ta že ne bo dovolil, da bi se ji kaj hudega zgodilo. 

 

Avtomobili so drveli mimo in medtem, ko je čakala, da ji bo kdo ustavil, je pomislila, kako se je sploh spoznala z Lesjakom. Bil je prav takšen jesenski večer, dve leti nazaj. Prav tako je stala na cesti, ko ji je ustavil črn mercedes. Sedla je vanj, vrata pa so se za njo brez šuma zaprla. Čudno, avto ji je pognal mrščavico po celem telesu. In voznik... videla je samo postavo. Vsak natančnejši pogled je bil zaman, kot bi ji nagajale oči. Vendar se ni bala. čutila je, da vse skupaj ni normalno, vendar jo je prav ta anomalija privlačila, kot svetilka veščo. postava je spregovorila:

Pozdravljena, Tea. Končno te lahko vidim. Zrasla si.

"Kdo... oziroma, KAJ si?"

Kdo sem? Ne bi razumela. Ne še. Kaj sem? Tudi to boš izvedela pravi čas. Vedi le, da si zdaj z mano. In tako bo tudi ostalo.

"Kaj pa, če nočem? Ne govori tako. Ustavi avto in me spusti ven!"

Ah, Tea, Tea. Ne bodi tako furjasta. Sicer pa, tudi sam sem bil tak. Nekoč. Kje je že ta nekoč... Vidim, da si me pozabila. To je bil tudi moj namen. A zdaj... bodi dovolj za danes. še se bova srečala.

"Ne bova se, če le imam jaz kaj pri tem."

Nimaš. Žal mi je. Tukaj verjetno izstopiš.

Da, tistikrat se je prav začudila, ko jo je odložil prav tam, kamor je hotela iti. Ne nazadnje, zdelo se ji je, da je vožnja trajala komaj nekaj trenutkov, pa sta prevozila petnajst kilometrov. Ves večer je bila nekoliko odsotna. Niti se ni spominjala, kako je prišla potem domov. Verjetno so jo pripeljali prijatelji. Vsaj upala je, daje bilo tako. Pogledala je na uro. Vedno je stavila sama s sabo, ali bo dobila štop, preden se pojavi črni mercedes. Včasih ji je to uspelo, včasih ne. Vsaka vožnja z mercedesom pa je prinesla nova presenečenja.

"Zakaj te ne morem videti?"

Saj me lahko. Poleg tebe sedim.

"Dobro veš, kaj mislim. Kadarkoli te pogledam, vidim samo obris. Ne morem videti tvojega obraza, tvojih oči, kadarkoli se zazrem vate, te ne morem videti natančno, prav tako, kot bi v kinu operater ne izostril slike."

Zdaj me še ne moreš videti. Vse potrebuje svoj čas. In tega, Tea, imaš dovolj.

"Vedno mi odgovarjaš v ugankah! Vedno govoriš, da imam čas! Ko bom kaj izvedela od tebe, bom že stara, siva, zgubana in verjetno dva metra pod zemljo!"

Ne boš stara. In dva metra pod zemljo bo samo tvoje telo. Se vidiva prihodnjič.

Takrat jo je res prestrašil. Vendar se je takrat pričela spominjati. Prav ta šok jo je spomnil, meglenih podob preteklosti. Dveh senc, ki sta se sklanjali nad njeno posteljo, dvorane, v kateri je počasi tiktakala ura. Vsaj morala je biti ura, nič drugega ne more tiktakati. Ampak to ne more biti res! Njena mama je umrla na porodu! In kar je na svetu, živi z očetom. A naslednja vožnja jo je še bolj zmedla.

Ni tiktakala ura.

"Kaj?" Hotela ga je začudeno pogledati, a ji, kot vedno ni uspelo izostriti pogleda.

Torej se spominjaš dvorane. Dobro. Kmalu bo prišlo tudi vse drugo.

"Kaj delaš z mano? Mi vsiljuješ svoje misli kot moje spomine?"

Ne. Tega ne morem. človeku ne moreš dajati in jemati spominov. To dela ljudi drugačne. zato so ljudje. Zato sem hotel, da postaneš človek.

"Ti si hotel, da postanem človek?"

Nekaj časa ni bilo odgovora. Potem je spregovoril:

Brez smisla bi bilo odlašati. Bolje, da ti povem kar zdaj. Moja hči si.

"Nisem!"

Zdaj še tako misliš. Kar pomeni, da si človek. Prav to, kar sem želel od tebe.

"Dovolj te imam! Izgini! Ne prikaži se mi več!"

To ni odvisno od mene ali tebe.

Pričelo je na drobno pršiti. Z nasmeškom se je spomnila, kako je umrla. Ravno tako je stala ob cesti in se prav ujezila, ko je videla, da se ji približuje mercedes. Vendar avtomobil ni zmanjšal hitrosti, zavozil je naravnost vanjo. Top udarec in tema. Potem pa je v roki začutila zbodljaj. Odprla je oči in zagledala zlomljeno mercedesovo zvezdo. Potem se je zavedla tiktakanja. Ozrla se je naokrog, a nikjer ni opazila ure. Tiktakala je dvorana. Potem je zagledala znano postavo. Prvič ji je lahko pogledala v obraz. In tisto, kar je videla, ji ni bilo všeč. A jeza je prevladala.

"Ubil si me! Svinja! Morilec!"

Ubil? Morda. Vendar ne neposredno.

"Kako da ne! z mercedesom si treščil naravnost vame!"

Tisto nisem bil jaz. Nisem edini, ki vozi mercedesa. Lahko preveriš, zvezda na mojem je nepoškodovana. Res pa je, da si me hotela videti v obraz. In zdaj me lahko. To je bil edini način.

"In zato me je bilo potrebno ubiti? Hvala lepa!"

'No ja, jaz ne ubijam. Ljudje se ubijajo sami. Moja naloga je le, da se takrat njihovo življenje konča.'

"Lepo. In kaj boš zdaj z mojim 'končanim' življenjem?"

Oh, saj tvoje življenje še ni končano. Ti pravzaprav ne živiš, ampak obstajaš. Moja hči si. In nekaj časa še moraš preživeti med ljudmi.

"Aha, verjetno kot duh v kakem zakletem gradu."

Ne bodi cinična. nikoli nisem razumel ironije. Ali kateregakoli človeškega čustva. Dobila boš nazaj svoje telo. Uh... počakati bova morala nekaj časa. Tip ga je vrgel v greznico na avtocesti.

"Kaaaaaaj?????"

Pravzaprav je naredil prav. Ne bodo ga mogli prepoznati. Uradno si pa itak nekje na morju, tako da te 'očka' ne bo pogrešal. Daj mi zvezdo. Potreboval jo bom, da malo kaznujem gospoda, ki te je prezgodaj spravil sem.

"Zakaj pa prezgodaj?"

Hotel sem te pripraviti do konca. Prevzela boš moje delo. Upokojili me bodo. Dali so mi možnost, da si vzgojim naslednika, in želel sem, da bi ta svet končno imel Smrt, ki bi razumela ljudi. Smrt, na katero ne bi gledali s strahom. Kajti, priznati moraš, da se me bojijo. Ne želim, da bi se bali Smrti.

Da. Zdaj se je spominjala vsega. Dvorane. Očeta. Zakaj je mama umrla na porodu. Naenkrat je vedela VSE.

'Dobro, oče... Smrt... Nobena beseda mi ne gre dobro z jezika. Naj te kličem kako drugače.'

Kliči me Lesjak, po tistemu tipu, ki te je povozil. Tako bo za oba najbolje. Zdaj pa premisli in ko boš pripravljena, bom tam. Tvoje življenje bo zadnje, ki ga bom vzel, potem je to tvoje delo.

Dež je prešel v droban sneg. Črni mercedes se je počasi približal in ustavil. A vrata so se odprla na voznikovi strani. Stopila je v avto in na armaturi zagledala listek, na katerem je pisalo: Ni šlo drugače. Čas je. Vzdihnila je in se odpeljala na avtocesto. Mercedes je pospešil in pokrajina se je zabrisala. Potem je avtomobil nenadoma zaneslo v desno. Odbil se je od ograje in vrglo ga je v zrak na drug vozni pas, naravnost v nasproti vozečo cisterno.

***

Stala je ob cesti, droben sneg se je enakomerno usipal z neba in Lesjak ji je ustavil. Poslovila sta se, potem pa je videla, kako je stopil z viadukta v praznino. Mercedes jo je čakal. Stopila je k njemu in ga pobožala po pločevini. Ne bo ga potrebovala. Ona je Štoparka.


++++++++++
Opomba avtorja: Dvajset let nazaj se je takrat še neznani Aleksander navdušil nad Discworldom. Se pozna. Za čistune, to je bilo PRED knjigami s Susan.

Avtoštoparka III

Prvi sončni žarki so obsijali sobo in na grdo rjavo popleskano steno zarisali rešetko, ki je rjavela na oknu. Jutro se je počasi prebujalo. Od zunaj je bilo slišati ropotanje delavcev, ki so s tovornjakom pripeljali svežo posteljnino. Zgradba je začela kazati prve znake življenja. Na parkirnem prostoru je bilo vse več avtomobilov, iz kuhinje so prihajale prve vonjave, ki so oznanjale, da bo kmalu napočil čas zajtrka. A stanovalci niso opazili teh drobnarij. Bili so potopljeni vsak v svoj svet blodenj in pozabe. Bili so programirani že dolgo tega. Vdih. Izdih. Korak. Stranišče. Hrana. Postelja. Večina stanovalcev je samo še eksistirala. Vodila jih je samo še biološka avtomatika. Njihova zavest pa je bila izgubljena nekje v popolnoma drugi realnosti.

Inšpektor je zaloputnil vrata službenega avtomobila in zaklel, ker si je priprl plašč. Napotil se je proti vratom. Za delček trenutka se mu je pogled ustavil na plošči, ki je zgradbo suhoparno imenovala: Splošna bolnišnica - oddelek za nevropsihiatrijo in psihopatologijo. Napotil se je proti primarijevi pisarni in potrkal.

"Naprej!"

"Dober dan. Dobil sem vaše sporočilo."

"Ah, da. Prosim, oprostite, ker sem vas poklical tako na hitro, morda vse skupaj ni nič, vendar eden naših pacientov, Lesjak, zahteva pogovor z vami."

Lesjak... Lesjak.. Pobrskal je po spominu, potem pa ga je prešinilo. Lesjak! Eden njegovih najbolj razvpitih primerov! Avtocestni morilec! Kriv najmanj treh umorov, vsaj toliko so mu jih dokazali, pripisovali pa še najmanj deset. Javnost in novinarji so ga za njegovo aretacijo kovali v zvezde, hvala Bogu pa je kmalu vse potihnilo. Odkrili so ga bolj po pomoti, kot ne, saj mu je ena njegovih zadnjih žrtev, ki jih je odmetaval v greznice na avtocesti, ukradla kreditno kartico. Kartico so, skupaj s truplom odkrili komunalni delavci, ko so nekaj dni za tem prišli izpraznit greznico. Kot je priznal, so njegove žrtve bile avtoštoparke. Moral bi biti obsojen na dosmrtno, vendar se je njegovemu odvetniku posrečilo dokazati neprištevnost in kazen so spremenili v zdravljenje na zaprtem oddelku klinične psihiatrije.

Za njim so se zaprla težka vrata in spet je stal pred postavnim moškim, ki mu nihče ne bi pripisal takšnih zločinov. V duhu je spet podoživel njegovo aretacijo.

"Ste vi Lesjak?" Pred njim je stal postaven mož z izbranim okusom, sodeč po obleki in opremi stanovanja.

"Da. Vas smem povabiti naprej?"

"Gospod Lesjak, utemeljeno sumimo, da ste zakrivili umor. Aretirali vas bomo. Imate pravico molčati. Imate pravico do odvetnika. Vse, kar boste izjavili, je lahko uporabljeno v sodnem procesu."

Lesjak je vzdihnil.

"Vedel sem, da se bo končalo tako."

Nobene obrambe. Vse je priznal takoj. In na sodišču se ni skliceval na omilitev kazni, češ, da je sodeloval s policijo.

Taisti moški je zdaj sedel v sobi, oblečen v pižamo in kadil cigareto.

"Pozdravljeni, inšpektor. Ste še vedno slavni?"

"Poslušaj, Lesjak, verjetno nisi zahteval, da pošljejo pome, da bi me povprašal o slavi."

"Res je. Rad bi govoril z vami. Dokazali ste mi tri umore. Bilo jih je štiriindvajset. Med preiskavo sem vam rekel, da nikoli ne boste izvedeli, zakaj. Vendar sem si premislil. Ali želite vedeti?"

"Predvsem me zanima, kako to, da si se na vsem lepem odločil, da se boš izpovedal."

"Preprosto. Dovolj imam. Ona se vrača. Vsako noč. In vsako noč mi daje vedeti, da so mi dnevi šteti. Pravi, da so samo še trije. In to je tisto. Verjamem ji. Veste, inšpektor, ravno to je najhuje. Ljudje lahko živimo samo zato, ker ne vemo, kdaj bomo umrli. Ko pa enkrat veš, potem življenje nima več smisla. Začelo se je pred štirimi leti..."

Noč. Lesjak se je vračal s službene poti in preklinjal droben pršec, ki mu je mazal vetrobransko steklo. Vendar je bil prijetno razposajen, saj mu je uspelo skleniti precej donosen posel. V daljavi je zagledal postavo, ki je stala ob cesti. Hudomušen smehljaj mu je hušknil prek obraza. Štopar. Fino, malce ga bo prestrašil. Ko se je bližal postavi, je pospešil in zavil proti njej. V trenutku, ko bi moral zaviti nazaj na svoj vozni pas, je ugotovil da je nekaj narobe. Postava je stala na mestu.

"...Razumete, inšpektor? Niti poskusila ni odskočiti! Samo gledala je. In jaz nisem mogel mimo! Pa je kar stala!"

Top udarec ga je skoraj hipnotiziral. Ustavil je avto in se napotil nazaj. Dekliško telo je negibno ležalo ob cesti. Groteskno se je spomnil filma, ki si ga je ogledal v kinu nekaj dni nazaj.

"...Se spominjate, inšpektor? Štirje najstniki na poti z obale zbijejo človeka, potem pa ga vržejo v morje? A je preživel in jih čez leto dni pobil?"

Ogledal si je avtomobil. Mercedes je res bil vreden svojega denarja. Če odšteje malce vbočeno pločevino, za katero lahko vedno reče, da jo je skupil na parkirišču, je edina škoda bila zlomljena zvezda, ki pa je vsemu trudu navkljub ni našel. Pomislil je. Služba, kariera, zaradi drobne neumnosti bo vse postavljeno na kocko. Pograbil je truplo in ga zvalil na zadnji sedež. Sedel je v avto in se odpeljal do najbližjega počivališča. Dekle ni imelo pri sebi nobenih dokumentov, ne denarja, ničesar. Edino, kar jo je kolikor toliko identificiralo, je bila zlata verižica z obeskom. "Tea" je bilo vgravirano na obesku. Vzel je kamen in stolkel obesek do nerazpoznavnosti. Potem jo je odvlekel do stranišč in odmaknil betonski pokrov greznice. Bila je skoraj prazna, torej bodo minili tedni, da bodo prišli komunalci in jo odkrili.

"...in takrat se je začelo. Že prvo noč. Prišla je k meni. Ne glejte me tako nejeverno. Niso bile sanje. Prijela me je za roko in me popeljala skozi velikansko dvorano. Dvorana je... tiktakala."

Vendar v dvorani ni bilo nobene ure. Samo velik nič. Praznina. Ki jo je presekal njen glas.

"Slišiš čas? Čutiš njegovo dokončnost? Se zavedaš, da te je z vsakim trenutkom manj?"

Lesjaka je prevzel strah. Ni bil preplašen. Ni se bal sobe, niti Tee, vanj se je priplazil tisti prvinski strah. Ko ne veš, česa se bojiš, le zavedaš se svoje majhnosti in nepomembnosti v svetu, ki te obkroža.

"Za vsako uro dneva boš ponovil, kar si storil z mano. In potem boš čakal. In iz trenutka v trenutek bo huje."

Besede so izzvenele. Ne kot prekletstvo. Ne kot obsodba. Ampak kot golo dejstvo.

"...Ravno to, to je bilo tisto, kar mi je pognalo smrtni strah v kosti. Že ena smrt, popolnoma po neumnosti, je bila preveč. Potem pa dejstvo, da bom skozi to grozo šel še triindvajsetkrat. Zdaj veste, zakaj sem bil tako miren, ko ste potrkali na moja vrata. Mislil sem, da je končano. Pa ni bilo. Pričelo se je tisto, čemur je rekla 'čakanje'. In dopolnilo se je pred tremi tedni. Obiskala me je druga. In zdaj prihaja vsako noč druga štoparka in mi šepeta na uho vse življenje, ki bi bilo pred njo, a sem ga vzel. Tolaži me le da me čakajo samo še tri."

"Zbogom, Lesjak. Zgodba je sicer zanimiva, vendar bi jo lahko povedali komurkoli, ne meni. Morali bi biti pisatelj. A po drugi strani, dve leti je dovolj časa, da si izmislite karkoli. In pričakujete, da vam bom verjel? Preveč časa ste mi že vzeli."

Lesjak je naenkrat skočil pokonci in se pognal v inšpektorja. Podrl ga je na tla in se mu srepo zazrl v oči. Zagolčal je:

"Nikoli! Nikoli ne boste vedeli, kaj je to strah! In bodite srečni zaradi tega!"

Njegove oči so bile polne obupa, naslednji trenutek pa se je obraz spačil od bolečine. Bolničarja sta ga omamila z električno palico.

Inšpektor se je skobacal izpod nezavestnega Lesjaka.

"Ali niso tele stvarce prepovedane?"

Bolničar se je zarežal:

"Gospod inšpektor, oprostite, vendar je to včasih edini način, da ustavimo agresivne paciente. Hiter in varen. Saj smo ga samo omamili za par minutk. Zdaj bo pa dobil lep jopič in nekaj dni samice. Ga bo že izučilo."

Nekaj dni kasneje je v inšpektorjevi pisarni zazvonil telefon.

"Želite?"

"Pozdravljeni, inšpektor, želel bi vam sporočiti, da je Lesjak minulo noč umrl."

"Ja, in?"

"Veste kaj, bolje, da pridete sem."

Ko je vstopil v samico, je v zraku začutil vonj po greznici. Lesjakovo telo je ležalo na tleh, nenaravno skrivljeno.

"Kot bi ga povozil avto," je dejal primarij, inšpektorjev pogled pa je pritegnil svetleč okrasek.

Poleg trupla je ležala zlomljena mercedesova zvezda.

++++++++++

Opomba avtorja: Film, o katerem govori Lesjak je Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje. Relativno popularen leta 1997, ko je zgodba nastala.

Rezultat proznih mnogobojev

Zmagal. Ti šment. Pozabil vprašat, kdaj bo finale, ker se mi je mudilo naprej prevajat.

Danes so prozni mnogoboji v Celju

Udeležil se jih bo tudi spodaj podpisani, in povedal zgodbico o tem, kako lahko ribe loviš z za to neprimernimi deli telesa.
Se vidimo v knjigarni Antika ob 18.00!
Pa še izrezek za pokušino:

"AAAAAAAA! Pizda! Kaj pri hudiču!!!"

Cela plaža je skočila pokonci in nejeverno gledala, kako se je Dare pognal iz vode in v Tomov čoln.

"TOMO! Jebemti, če ne prideš takoj sem!"

Ni mu bilo treba dvakrat reči, a takoj za njim se je v vodo pognala še Sara. Dareta je kar zvilo. Ko je Tomo priplezal v čoln, ga je v trenutku popadel smeh.

"Zaboga, Dare, kako ti je pa to ratalo!"

"Ne seri, budalo, spravi ga stran!!! Boli!"

"Čakaj, naj vidim," ga je miril Tomo in se sklanjal v Daretovo mednožje.

"Au! Pazi na zobe!"

Točno to je slišala Sara, ki je vmes priplavala do čolna in se že hotela potegniti vanj, a je zastala.

"Mojbog, fanta, tega si pa ne bi mislila o vaju!"