Rezultati oskarjevske stavnice mnenjalničarjev, tviterašev in frendov

Iskreno povedano, sme pričakoval še malo večji odziv, a sem zadovoljen tudi s tem, saj je višji od lanskega. Vsako leto v vsakem pogledu vsre bolj napredujemo. Čez leto ali dve bomo glavni oskarjevski napovednik v Sloveniji, z bogatimi nagradami in potem je meja samo še nebo!
Kakorkoli že, statistiko, kako smo napovedovali, si lahko ogledate v čedni grafični obliki, za katero Google poskrbi samodejno, tule pa so tudi rezultati! Poiščite se in bodite ponosni na svoj dosežek! :)

Smark	16
lenasardela	16
35	16
slinch	15
Jurus	15
kvadratek	15
@aslavec	15
Quasy	14
RoccoLampone	14
alex	14
TwIn	13
@rokjamnik	13
arbenowskee	12
Hagbard	12
Bissgets	12
Hren	11
Carr0t	11
Pepi Štrobl	11
Grega	11
Kater Karlo	10
DiNozzo	10
Sikk Puppi	10
daia	10
Pizama	10
Spovednik	10
JediEagle	9
seattle	9
@napacaps	9
Meddex	9
freeeky	9
Slawwwc	8
VIPER SVB	8
wd-40	8
dijo_porko	8
Villalonga	8
fukfehtar	8
NACE	7
Pjero	7
sskj	7
kole	7
ket	7
Sockman	7
Cookie	7
blbl	7
@Beletrist	7
Dotomaz	7
Flux	6
mihak	6
Tipi300	6
Alienware	6
12233	6
jakasibicekaka	6
Borlak	5
valhunus	5
rok	5
Raichu	4
The Dude	4
Alen	2
PuskA	2

Razvozlajte kodo!

...in vedeli boste, zakaj je zadnje čase bolj malo aktivnosti na blogu.

Hollywoodsko računovodstvo ali kdo je v resnici pirat?

Nekoč smo se pri Jokerju ze malo dotaknili tega, kako filmski studii svinjsko zaslužijo s filmom, ki v "resnici" prinese "izgubo." Vse večkrat pa se je slišalo, da blazno izgubo prinašajo filmi, ki po svetu v blagajne natrosijo težke stotine milijonov. Razlog? Jasno, če skasiraš denar, moraš najprej plačati masten davek, potem pa še sorazmerne deleže dobička udeleženim investitorjem. Če pridelaš izgubo, tako prvega kot drugega jasno ni.
Točno to je recimo zaplet legendarnega Brooksovega filma Producenta, ki je potem nadaljeval kot uspešen broadwayski musical in zatem doživel se remake. No, ampak vse, kar se je govorilo okoli, je bilo samo to: špekulacije, brez trdih faktov. Potem pa je na svetlo pritekel obračun petega filma o Harryju Potterju. Film je po celem svetu v blagajne natekel skoraj milijardo dolarjev - obračun pa pravi, da je Warner z njim IZGUBIL 168 MILIJONOV!

Ja pizda, kako sploh še lahko snemajo filme? imajo ja vsakič blazno izgubo? Vsi studii bi morali biti že zdavnaj pod rušo! In zagotovo so krivi pirati, zaradi katerih ljudje ne grejo v kino!!!

Dobrodošli v svet holywoodskega računovodstva. Da razložim tako na komot, kako je prišlo do izgube. Warner Brothers (distribucijsko in filmsko podjetje) je zaračunal Warner Brothersu (pravzaprav novo ustanovljenemu samostojnemu podjetju WB Harry Potter Movies d.o.o., katerega lastnik je, hm, Warner Brothers) 212 milijonov dolarjev za stroške distribucije. Pa 130 milijonov za oglaševanje in promocijo. Aja, pa za dobro mero se 53 milijonov obresti, na račun posojila, ki ga je dobilo podjetje WB Harry Potter Movies d.o.o. (ime je izmišljeno in uporabljeno za ponazoritev, pravega imena podjetja pač ne vem) za izdelavo filma. Skupaj lepih 400 milijonov dolarjev ali polovico celotnega prihodka od filma. Če bi nesrečni čarovnik zaslužil kaj več denarja, bi se gotovo našel še kak dodaten "strošek." Mimogrede, v tovrstnem obračunavanju je tudi finta, zakaj lahko Uwe Boll snema filme s težkokategornimi igralci in kupom denarja, pa jih ne gleda nihče. Studii v ozadju se namreč prijavijo za subvencije raznih kulturnih ministrstev, film posnamejo za drobiž, prikažejo ogromne stroške in pokasirajo denar od držav za razvoj kulture, ker je pač treba spodbujati filmsko dejavnost.

Aja, kako so pa studii to sploh pričeli s to nečednostjo? Ko so razni udeleženi pri filmu, recimo igralci, pa režiser, pa pitaj boga še kdo, rekli, da bi oni ne imeli plače, ampak delež od dobička. In če prikažeš izgubo, ti takega deleža ni treba plačati. Baje je folk pri Twilightu bil pametnejši in je zahteval zase delež od bruto prihodka. Me zanima, kako se bodo izmigoljili iz tega. In potem slamajo kao pirate? Z nesmrtnimi Febovimi besedami: čisto prav, da jim sem in tja kdo kaj spizdi.


Aja, še link do famoznega Warnerjevega poročila, straight od tam, kjer so ga razkrili. 


***

Zapis je bil izvirno objavljen leta 2010 na Jokerjevi Javki, ki pa žal ne deluje več. Na željo nekaterih bralcev ga ponovno objavljam tukaj.

Opt-out of PRISM is bullshit

An interesting page popped up a few days ago, with "helpful hints" how to escape that evil your-data-grabbing PRISM that NSA set up. You can find it here.
It does a nice job of providing alternatives to today's most used operating systems, applications and services. But it has one big problem.

It's bullshit.

Even worse, it's OSS evangelism done wrong.

Let's go and see those alternatives, point for point. You might open another window and look at the spreadsheet, for easier reference. I am going to be short, because there are plenty of experts, that can explain you in further detail, why proposed actions do next to nothing, besides advertising Open source programs, in some cases not even fully developed ones, or programs with serious flaws, not meant for everyday use.


OS: is there any indication, that core OS sends data to PRISM without user consent?

Web Browser: is there any indication, that Web browser sends data to PRISM without user consent?

Search engines: is there any indication, that "open" search engines would NOT send data if approached by NSA? Nevertheless, one can search anonymously on all of them. Add DDG is quite nice.

Payment: Bitcoin, while a good idea in theory, is scammer's farm.The ones, who started mining bitcoin first, were "rich" a few months ago, and then the worth of this digital currency suddenly plummeted. Way to inspire confidence.

Email clients:  is there any indication, that email client sends data to PRISM without user consent?

Email encryption: good luck with that. People wouldn't even SIGN the damn thing.

Cloud storage: this one is ridiculous. Do not use a service, run your own. Yeah, because we are all admins with public access servers. But it is OSS, so it must be good for you, right?

Social networks: ditto for this one. People go, where their FRIENDS are. Not even Google can flock them from Facebook, and then some PRISM threat will? Good luck being alone.

Instant messaging: same as before. Friends are on Facebook, why chat anywhere else? Besides, security savvy users loathe IM clients anyway, unless they are encrypted.

Video conferencing: ditto. Also, no video conferencing on OSS alternative. Also, Skype is encrypted.

Content publishing: it is called publishing for a reason. It means putting on PUBLIC display. So NSA can see it anyway.

Document collaboration: how about just uploading a document to a private server? Works for Scene...

Android: OK. This one takes the cake. Cyanogenmod??? Indie ROM effort, partially backed by Samsung, is inherently more secure than stock operating system??? Bad Google, putting rootkits on phones and shit. Oh wait... I was thinking of someone else.

iOS: and where is iOS ROM alternative? Oh wait, Apple does not allow it. Bummer.

There is NO opt-out of PRISM, until NSA puts a form on their site, where i can click DO NOT FUCKING TRACK ME YOU SNEAKY BASTARDS.

And they actually comply.

Well, good luck with that, too.

+++

Do not get me wrong. I am starch supporter of OSS movement. And I use plenty of open source software myself. But evangelism should be based on facts. On features. On advantages. Not on some phantom threat. Yes, FSF and open source developers will never be able to compete with marketing machinery used by big companies - yet we can see some stellar successes. When software is actually GOOD. not just good enough. But so good, it can blow away anything from  Microsoft, Google, Apple or anyone else, for that matter. Firefox. LibreOffice. Linux. Apache. VLC. Need I say more?

++++

Dragi bralci, občasno se bo zgodilo, da bom objavil kak prispevek v angleščini. Včasih imam pač povedati kaj celemu svetu, ne samo našemu kokošnjaku. Delite lahko vseeno, Celo vesel bom, če boste. Da ne bom le glas vpijočega v puščavi.

Vse Biowarove igre, povzetek

Oh ja, tuširanje v spodnjem perilu. No, za to ni kriv Bioware, marveč puritanci.

Bioware je podjetje, ki me razdvaja. Po eni strani izdelujejo obrtniško zgledne in divje popularne frpjke, po drugi pa je z vsako, ki jo preigram, občutek že videnega vse večji. Glavnina štorije pade v ozadje, saj veš, kako se bo vse skupaj končalo, in naenkrat imajo tvoji možgani ogromno časa, da odkrivajo nove in nove luknje v toku pripovedi.

Ne verjamete? Pa napravimo majhen poskus.Uganite naslov igre!

Protagonist je v svetu igre sicer dokaj neznan lik, a je faca, in za sabo že ima nekaj bridkih izkušenj, ki so ga oblikovale v osebo, kakršna je. Zavoljo nekega ključnega dogodka se poda na nalogo, katere posledice postajajo vse bolj daljnosežne.

Na poti se mu eden po eden pridružuje pisana druščina, vsak s svojimi značilnimi fintami in problemi, ki mu jih protagonist pomaga rešiti, ter si tako zagotoviti njegovo prijateljstvo, oziroma lojalnost. Še več, nekateri ga imajo za več kot prijatelja in bi ga z veselem spoznali tudi v bibličnem smislu. Ne glede na to, kako očitni so pri tem, pa traja popotovanje do rjuh malodane cel špil.

Igra je sestavljena iz treh ali štirih vsebinsko zaključenih sklopov, prehod med njimi pa zaznamujejo bolj ali manj usodni dogodki, v katerih protagonist doseže zadani cilj a zanj plača visoko ceno, ki je včasih genocidnih razsežnosti. Ob tem sploh ni nujno, da gre za njegovo lastno odločitev, dostikrat je na neuspeh celo obsojen, zato da dobi zgodbovno podlago za nadaljevanje.

Bolj kot gremo proti koncu, bolj se razmere zaostrujejo, dokler ne izbruhne domala nemogoč scenarij, v katerem se protagonist samo s podporo svoje zveste druščine postavi po robu nadvse nadmočnemu sovražniku. Tovrstna naloga je večinoma označena kot samomorilska, oziroma brez možnosti za uspeh.

Tik pred odhodom v spopad se romantični interes končno odloči razpreti noge, potem ko je protagonist potešen, pa je čas za akcijo. Ups, ne še. Pozabil sem najpomembnejšo stvar.

Govor.

To je tista magična začimba, ki obrne stavne kvote. Ni važno, če proti tebi stoji tehnološko naprednejši, številčno močnejši in nasploh mogočnejši nasprotnik. Ko Pravi Voditelj zagrmi nad svojim vodom, pove, da je na kocki vse stvarstvo in da se bo o njih govorilo še tisočletja, veš, da je vse od tu naprej prava otroška igra. Da je konec samo vprašanje časa. Da veliki šefe nima šans. In kar je najbolj zabavno - govori ti ponavadi dajo na izbiro več možnosti, kaj globokoumnega boš izkašljal - a v končni fazi sploh ni pomembno, katero možnost izbereš, ker se liki tako na sladke besede kot grožnje odzovejo povsem enako. Ker tako zahteva štorija. Oh ja.

Nakar imaš povsem na samem koncu še en zgodbovni zasuk. Boš naredil A ali B? Pustimo ob strani, da je včasih na voljo tudi C ali D. Ta pa načeloma na končni izid nima BISTVENEGA vpliva.
Se pa zna izkazati, da posledično lahko odloča, kaj boš lahko počel v nadaljevanju. Ampak to je že druga zgodba.

No, o kateri igri sem govoril?

Tisti, ki se malo spoznajo na književnost, bodo hitro navrgli, da imamo v vsej zgodovini zgodbarstva samo sedem prototipov štorij (po mnenju nekaterih celo samo trije, po mnenju drugih pa tudi več kot trideset), zato si kaj dosti izmišljevati ne morejo. Še posebej, če je neka zvrst pripovedništva za določen tip iger idealna, ker gradi na izkušnjah lika in je postajati močnejši osnovna igralna mehanika.

Ampak čisto zares, je treba pri tem biti tako očiten?
Bioware so Dan Brown igričarske industrije.

P.S.: V obrambo Biowaru moram povedati, da včasih diametralno si nasprotne opcije v dialogu sicer sprožijo povsem enak odziv sogovornika, in bi bilo vseeno, če bi mu samo pokazal osle ali prdnil v fris, se pa ta odločitev zapiše v "malo črno knjižico" in potem ne dobiš za fukat ali kaj podobnega. Takih subtilnih preobratov je kar precej in lahko bistveno spremenijo pot do enovitega konca. Za to jim pa lahko upravičeno damo kapo dol. A to ne spremeni bistva - več njihovih iger ko preigraš, manj se ukvarjaš z osrednjo štorijo in bolj se obešaš na podrobnosti. Nakar so avtorji in založnik presenečeni, ko ljubitelji zaradi blesavega zaključka povsem znorijo in nikakor ne štekajo njihove umetniške kreativnosti.

Video predstavitev Samsunga Galaxy S4

Takole so odpakirali S4. Video se prične pri 41. minuti.

Stereotipi o igričarjih

Danes me je k pisanju spodbudil en model, ki se je na Youtubu nadvse razhudil, ker mu EA ni dovolil igrati najnovejšega Sim City. Strežniki so pač pod navalom klecnili, kot se to redno dogaja, ko pride na plano kaka nova igra. Verjetno se še vsi, ki se z igrami ukvarjamo ljubiteljsko ali profesionalno, spomnimo zloglasne napake 37, prvega šefa v Diablu 3.
No, problem je nekje drugje. Najprej si poglejte, kako se je poba razhudil:

Torej, da smo si na jasnem, Francis je konstrukt. Svojo podobo, ki neustavljivo spominja na Cartmanovo, zna izkoristiti, da je postal manjši spletni fenomen. Vse vpitje, cepetanja in mahanje s klobasastimi ročicami ni pristna igričarjeva jeza, marveč zaigran prizor. Resda improviziran, a vendarle.
Tisto, kar zbode, je predstava, ki jo imajo ljudje o igričarjih. O zamaščenih, špeglastih geekih brez življenja in brez duše, ki živijo pri mami in ves ljubi dan buljijo v računalo, ter se cmerijo kot pičke, ko nekaj ne gre po njihovem.
Kar zbode še bolj, je to, da nas, ostalih to očitno ne moti. Kot bi v zašpehani podobi uzrli neko zadoščenje - hvalabogu, jaz pa že nisem tak.
Igričarstvo je postalo mainstream. Mulci, ki smo se zabavali s spektrumi, komodorji, atariji in NES smo odrasli in imamo svoje družine. Večina nas ni pozabila na igre, marveč so še vedno del našega vsakdana, in z njimi naših družin. Ni več mam, ki bi rentačile, da spet čepimo pri prekletih igricah (zdaj to počnejo žene, še posebej kadar je treba v trgovino, odnesti smeti ali pomiti posodo), še vedno pa se radi obnašamo do svojega hobija, kot da je neka otročja stvar, oziroma zreducirana na brezživljenjske debeluhe, kot v zgornjem videu. Kot bi nas bilo sram priznati, da uživamo v igrah.
In tega ne morem razumeti. Nas je sram iti v kino? Na koncert? Si kupiti knjigo? Zakaj bi torej igričarstvo, v katerem se obrne več denarja, kot v Hollywoodu, ki brez problema pobira največje igralske in pisateljske talente, ter jih dodaja lastnim - programerskim, oblikovalskim, arhitekturnim, da nam ponudi nove svetove, v katerih sodelujemo sami? Z družino in prijatelji? Ali popolnimi neznanci, s katerimi pa se na ta način na koncu zbližaš?
Nisem človek, ki bi pozival, naj bomo ponosni, ker smo igričarji. Ne vidim smisla v tovrstnem ponosu, kot ga ne v tistem, kaj te spolno privlači ali v kateri državi so rojen. Tudi filmoljubci ne hodijo na parade kjer bi izpričevali da z gibljivimi slikami ni nič narobe. Lahko se pa vsi po vrsti končno otresemo zadrege, ki nas očitno preveva ob misli, kaj bodo rekli drugi, ko bodo izvedeli, da igramo igrice.
Nič.
Ker jih igrajo tudi sami.

Best Korea to the rescue.

V zares ironičnem zasuku dogodkov, ko je norveška piratska stranka pod pritiskom nosilcev avtorskih pravic popustila in odpovedala gostovanje najbolj znanemu sandokanskemu trackerju, se je le deset minut po izklopu strežnika Piratski zaliv vrnil na sceno. Gostoljubje so mu ponudili v Severni Koreji! Načrt je bil očitno v pripravi že nekaj časa, saj tako hitro prenosa pač ne moreš izvršiti.


Dejstvo je, da podjetni mladci kljub milijonskim in zapornim kaznim, na katere je bila zabavna industrija tako ponosna, še zdaleč niso rekli zadnje besede. Jadra na znameniti ladji so pomenljivo spremenili v barve novega doma, dočim korejske oblasti dejanja še niso komentirale. Vsekakor pa se lahko nadejamo kakega zanimivega govora Kima Jonga Una o tem, kako je to nov korak k razpadu ameriškega imperializma.

Update: 
Kaze, da so si spet privoščili pošteno potegavščino. Strežnik je v Koreji le navidez, saj s spoofanjem BGP vnašajo korejsko številko IP. Po odzivnih časih sodeč je strežnik še vedno nekje v Evropi.

Testiram livestream.

Morda vam pride prav:)

Tviteraši oskarje podeljujemo takole

Na Twitterju smo imeli majčkeno stavnico, kdo bo bolje napovedal rezultate nocojšnje bitke za oskarje. Najbolj natančnega bomo izvedeli čez nekaj ur, do takrat pa je bržkone zanimivo pogledati, kako smo delili svoje glasove.
Hkrati je tole dober preizkus, koliko zna Google sodelovati z lastnimi storitvami. Vsi grafi bi morali biti do neke mere interaktivni, oyiroma se posodobiti, če bo glasoval še kdo. Pa poglejmo, ali so res zmožni tega!