Pela jo je teta moja

O Japončku

Živel Japonček je nekdaj,
ljudi vse je poznal,
ko se prikazal v mesto je
to bil vesel je dan!

Prelepo ženkico je bog
japonski njemu dal,
jo vsako leto na oddih
tja v Belič je poslal

Da ne pozabi ženkice,
mu ta napiše pisemce:

Mili moj Japonček,
zlati moj bonbonček,
a se mislis ti na ženko kaj?
Oj le hitro javi,
če ste vsi še zdravi,
na adreso mojo v Belič
pismo daj!

Japonček se razjokal je,
pobasal kovček svoj
in s prvim vlakom oddrdral
v naročje ženke koj.

Kako pa se začudil je,
da videli ste ga -
ko našel svojo ženko je
v naročju drugega!

Obup in jok je zatopljen
ga zgrabi nekdo - brcne ven!

Doma pograbi velik nož,
nabrusit ga hiti
in harakiri naredi
in dušico spusti

Ko vrata v raj se mu odpro
mu angeli zapojejo:

Japonček, nobena
žena ni poštena
kaj bilo je treba vzeti nož?

Če za vsaki grešek
razparal bi si mešek -
harakiri bi napravil
vsaki mož!


*****

Z grozo sem ugotovil, da sem verjetno edini v Sloveniji, ki še pozna to pesmico - in jo tudi zapoje! Zato jo tukaj ohranjam za prihodnje rodove. Dovolj je pomenljiva in zimzelena, da bi jo bilo škoda pozabiti!

Razlaga recesije za telebane

Imam pivskega kolega, ki ni šolan človek. Komaj je spravil skupaj poklicno, vendar bi mu stežka rekel, da je glup. Pravzaprav je kar strašljivo pameten, a se ta pamet odraža na dokaj poseben način. Prav užitek mi ga je ponavadi poslušati.

Še posebej, ker se dostikrat sploh ne zaveda, kako prav ima.

No, in takole par dni nazaj sedimo, srkamo vsak svojega zelenega kozla, in seveda debata, kako smo v pizdi, pa novi ukrepi, pa davki, pa tko. Nakar model potegne iz flaše in reče:

"Pa koji kurac nas bašejo, ko pa je vse res komot razložit. Zdaj pa ne vem a delajo budale iz sebe ali iz nas!"

Seveda sem takoj zastrigel z ušesi, ker mi je že bilo jasno, da bomo deležni enega njegovih predavanj. Ni me pustil na cedilu.

Tole pišem po spominu, a bi rekel, da sem precej natančno zadel tako ton kot vsebino:

Lejte, mene so komunisti učili, in mogoče narobe, ampak v bistvu je tko.

Problem je v presežni vrednosti. No, mogoče se zdaj temu drgač reče, takrat se je tko.
Če lastnik kapitala in produkcijskih sredstev za sebe obdrži majhen delež dobička, mamo fizikalci dost keša, da kupujemo vso robo.  Denar kroži, proizvodnja je stabilna. Skratka, vsi smo na profitu. Tak je odgovorn kapitalist.
 
Zdej pa, če lastnik zase pograb več dnarja, ja, mamo fizikalci vse manj. Ja? Se prav, da manj kupujemo, se prav, da je manj profita, se prav, da gospodarstvo upada. No, ta lopov kapitalist naenkrat sedi na kupu dnara in robe v skladišču, narod strada, kriza, upori, revolucija.

Pol maš pa še idiota kapitalista, k da VES KEŠ delavcem. Pol majo denarja preveč, proizvodov premalo, k vse pokupijo. Cene grejo gor, in zgodi se INFLACIJA, šiba božja in moderna kuga. no, sam idioti kapitalisti grejo itak sami u kurac, za te ni treba skrbet.

Vse jasno? (vsi kimamo)

Torej.  Odgovoren kapitalizem skrbi, da je gre dnar spet nazaj v promet. Pač, da krava dobro molze, jo moraš dobro futrat. Ti pa posnemaš smetano, okej? Če pa kravo futraš predobro, je pa cela zamaščena in gre u pizdo materno.
Ampak, pazi zdaj, tam eni so pa prebrisani in so pršli na  BOLJŠO! idejo.
Lopov kapitalist poveča profit, kolikor se le da. Folku zmanjka keša, in roba obleži v skladiščih.
Ampak pazi, kaj ta lopov pol nardi!!!
On reče nam fizikalcem, okej, ne on, banka reče, ampak not ma itak on dnar, tko da je to isto: "Ojoj, a nimaš dnara, ti ubožec. Na lej, ti POSODIM, da si kupiš MOJO robo, saj veš, gospodarstvo mora laufat."
 
Ker je roba vseeno draga, lopov kapitalist zniža cene. Nakar gre skrušen do nas fizikalcev in pove, lejte, po taki ceni ne moremo prodat, moral bom ZNIŽAT PLAČE. Pa ker noben ne kupuje, vas moram en pol odpustit.
 
In tako se mi, reveži znajdemo na cesti, pa še s kakim kreditom in ni variante, da ga odplačamo.
 
Lopov kapitalist seveda nabije zamudne obresti, predlaga rubež, potem pa še pojoka pri državi, kako grdi grdi ljudje NOČEJO dnara vračat in ima zarad tega zgubo.
Pa če bi država lahko nardila en un, kako se že reče bailout al dokapitalizacijo, isti kurac.
 
No, to vam povem, to je recesija. 

Ampak a veste, kaj je pa največji kurac sploh? Da zarad tega, ker je uni lopovsko znižal cene, ga je lih tko najebal uni odgovorni kapitalist. Ker mi k smo brez dnara itak da kupimo ta poceni robo. In pol grejo dobre firme u kurac. 

Moram priznati, da sem obsedel z odprtimi usti. Vem, za kaj gre pri gospodarskih krizah, okej, vsaj toliko kot en povprečen izobraženec. Nimam diplome iz ekonomije, da bi razumel vse fine podrobnosti. Ampak tako enostavne in hkrati tako pravilne razlage sam ne bi uspel spraviti skupaj. Dobro, res je groba in vsak stručko ji bo očital površnost.

Ampak izzivam vas, da v njej najdete napako.

Še posebej vsi, ki znate tako pametovati, kaj narediti, da bomo spet zlezli na zeleno vejo.

Nasvet za vse poticopeke

Ja, notri je čokolino.

Torej, bliža se velika noč.
Krasno. Spet se bomo najesli dobrot, da nam bodo pri ušesih ven gledale. od šunke, jajc, hrena, pa do, jasno, potice. oziroma, pri nas doma ji rečemo kolač. Ker se pač speče v modelu za kolače in naj bi simbolizirala trnjevo krono. Whatever.
Kljub temu, da sem glavni kuhar pri bajti, sladice niso moja močnejša stran. Dejansko je edina sladka stvar, ki jo delam, ravno velikonočna potica. Pa še to se je zgodilo povsem naključno. V šali pravim, da sem dobil en tak mali dokaz, da Bog res obstaja.

Ja, sliši se smešno (ateistom) ali bogokletno (pravim vernikom). Ampak, naj razložim.
Takrat, ko je moja mama zbolela, ni mogla več kuhati, pa sem prevzel to opravilo. Ni blema, kosila sem pacal že prej, dober okus imam, in hrano večinoma vsi hvalijo. Potem pa je prišla velika noč. In nihče od nas zdravih ni znal napraviti potice. Ker je mama imela prizadet govor, niti ni mogla kaj dosti pomagati z nasveti. Pripomoglo ni niti dejstvo, da so vsi recepti v njeni kuharski knjigi kriptični - vedno je izpustila vsaj eno, kritično sestavino. Dober štos, kadar svojih receptov ne želiš deliti z nikomer. No, jaz se vseeno pogumno odločim zamesiti testo, popariti orehe in sploh napraviti veliko noč, kot se zagre.

(Še posebej, ker je bila zadnja z mamo, česar smo se zavedali vsi)

Zataknilo se je, ko je bilo testo razvaljano in namazano. Poskusil sem ga zvijati na razne načine, pa sem vsakič raje obupal, preden bi reč docela pokvaril. V tistem tretutku pa je pozvonilo pri vratih.

Firbčen grem pogledat, koga je prineslo ob pol desetih zvečer, in na pragu zagledam lokalnega peka, ki je prišel nekaj vprašat. Seveda sem ga povabil noter in mu pokazal svojo dilemo. Poba je zavihal rokave in en dva tri je bila potica v modelu. Pa recite, da ga ni poslal sam Bog :)

No, tako še danes pečem potico jaz. Da pa ne bo celotna štorija brez pametnega nasveta, bo poskrbela druga prigoda. Namreč, moja sestra ima malce bolj občutljiv želodec in orehi ji še posebej zavdajo. Pa tako nekaj let kasneje spet pečem potico, nakar ugotovim, da je en paket orehov zanič. Za povrh mi fotr nalije na preostale čisto preveč mleka. Kaj pa zdaj?? Ni druge, zgostiti bo treba reč. Že sem grabil po drobtinah, nakar sem pomislil, da bi morda uporabil raje zmlete kekse. Odprem omaro...

In zagledam čokolino.

V maso sem ga zabrisal cel paket. In glej ga zlomka, reč je bila odlična. Pa še sestra je rekla, da po takšni nima želodčnih težav. Od takrat delamo potico s čokolinom. Morda ta izhod v sili pride kdaj prav tudi vam.

Learning to goat

Kako so kmetje seks gledali

Slovensko podeželje je jeseni prečudovit kraj. Po njivah rohnijo kombajni, iz gnojišč omamno dehtijo kupi gnoja, ki se bodo preselili na rodno grudo, ko bodo velike zverine opravile svoje delo, in v hlevih živina prizadevno skrbi za nove zaloge omamnega smradu. Vse to obdelujejo pridne kmečke roke, in dela nikoli ne zmanjka. Ampak, če tako pogledaš, se na vasi ne dogaja prav dosti. Zato je vsak dogodek, pa naj bo še tako nepomemben, velikega zanimanja deležen.

Tako se naša zgodba prične nekega zgodnjega jutra, takega, da se normalni ljudje še dvakrat v postelji obrnejo in po jajcih popraskajo, ko je Joštov Tona še pokladal krmo živini. S škripajočo samokolnico se je odpravil proti silosu, kjer je maloprej nakopal koruzno silažo, ko je na kolovozu ob svoji njivi zagledal vsiljivca. Tik ob njegovi koruzi je bil parkiran srebrn BMW in celo od tam, kjer je stal, je bilo jasno videti, da se sumljivo guga.

To si pa moram pogledati od bliže, si je mislil Tona, in smuknil v koruzo. Če še niste hodili po zreli koruzi, potem vedite, da je nekako tako, kot bi se prebijali skozi gozd skrhanih nožev. Sicer ne ureže, je pa zoprno kot le kaj. Hkrati pa je koruza odlično skrivališče in Tona se je lahko približal srebrnemu lepotcu na vsega nekaj korakov. Pa mu to ni koristilo kaj dosti, kajti, karkoli se je že dogajalo v limuzini, je bilo njegovim očem prikrito. Zatemnjene šipe bavarci pač pridodajo serijsko. Vrh vsega pa so bile še zarošene, torej je nekdo tam notri nekaj počel zares prizadevno. To je potrjevala tudi dvojica glasov: eden visok, skorajda vreščeč, drugi, globok, pa je na trenutke mejil že na kruljenje merjasca, ko se spravi k plemenski svinji.

A vendar Tonov trud ni bil zaman. Ko so zamrli poslednji glasovi, so se odprla vrata in izstopila je postavna blondinka, naga nagcata. Z robčkom se je otirala po frači, nato pa sklonila nazaj v avto po obleko, tako da je Tonu na ogled postavila kompletno ozadje z vso dodatno opremo. Ubožec je skorajda jenjal dihati. Skozi druga vrata se je na pol oblečen izmotovilil plešast debeluh in se hitro presedel na voznikov sedež, kot da bi ga bilo strah, da ga bodo zalotili. Blonda se ni dala motiti, in sej je oblačila kar pred avtomobilom, lenobno, počasi, tako da se je naš Tona lahko do sitega napasel njenih čarov.

Pa ni bil edini. Nasproti kolovoza je bila še ena, večja kmetija, kjer pa so še vsi spali. No, ne čisto vsi. Stara mati, ki je vedno družino pokonci metala, je je ravnokar dvignila roleto – in tisto, kar je videla skoz okno, ker si je maloprej nataknila očala, da bi iz brevirja odžebrala molitvico, jo je tako zaprepadlo, da je roleto hrupno spustila nazaj in na klečalnik šla kar brez svete bukvice.

Tona je mastno zaklel, ko se je blondinka ustrašila zvoka spuščajoče se rolete in na pol oblečena skočila v avto, le ta pa je sunkovito odpeljal. Ni bilo druge, vrnil se je v hlev in nakrmil živino do konca.

Kako uro kasneje je v vaški gostilni pripovedoval štorijo ostalim kmetom, medtem ko so čakali, da bo pek s kombijem pripeljal kruh.

„Kaka baba, vam rečem! In tak gnil dedec jo je nabrisal!“

„To bo zaradi bemveja,“ je navrgel Trudnov Joži. „Zihr je bil kak privatnik, ki se je domače kure prenajedel.“

Tona pa je še kar razpredal: „Vam rečem, cel cajt sem po štali moral rikverc hodit, tak mi je stal! Cela je bla pobrita, vse se je dal videt!“

„Ja, saj take so te ta mestne, cel dan nimajo nič za počet, pol si pa pišole brijejo. So fine, ja, ne tko k naše, k cele kosmate okol skačejo, ko si jo umije, je pa že praznik!“ jo je zabelil Joži.

„Ti kar za svojo govor!“ mu je zabrusil Vrbinc, ki je veljal za lokalnega heroja, ker si je uspel na kmete privleči petnajst let mlajšo babnico. „Moja si jo tako rihta in pegla, da me ponavadi že mine preden pride iz kopalnice. In zdaj celo nekaj sanja, če bi šla v toplice, ker se tam zbirajo neki svingerji.“

To je zvabilo začudene poglede, zato je moral nadaljevati: „Baje je zdaj strašno popularno, da se dobiš v savni s še enim parom in se potem, no, menjaš.“

To je izzvalo salve smeha.

„A, Vrbinc, ji tvoj ni dost, kaj?“

„Kako to štimaš zadeve, lejga. Kar k drugemu biku bi jo spustil?“

„Ne, ne,“ se je branil Vrbinc. „Ona pravi, da sem tolk pohoten, da me ne sfolga, pa naj se še kje drugje izkikirikam!“ - kar je bilo spet pospremljeno z žvižgi in vzkliki nejevere. Zato se je odločil spremeniti temo.

„Poslušaj, Tona, zakaj pa nisi poklical, da bi še mi drugi kaj videli?“

Zdaj je postalo nerodno Tonu. „Okej, priznam, niti pomislil nisem na to, ampak tudi če bi, včeraj, ko sem pumpal gnojnico, mi je telefon padel v jamo. Sicer sme ga s sodom potegnil ven, ampak je fuč.“

„Ja, prekleti telefoni, meni je tudi zadnjič po tleh zletel,pa se je potem krava gor usrala. Ampak sem ga spucal, in spet dela!“ se je važil Joži.

Verbinc seveda ni hotel ostati dolžan: „Ja, jaz sem ga pa zadnjič pozabil na blatniku od traktorja in je padel dol. Potem sem pa zapeljal čez njega. No, sam delal pa tudi ni več potem.“

„Pa kako lahko frderbaš telefon ravno takrat, ko bi z njim lahko kaj koristnega naredil, recimo poklical prijatelje!“ se je oglasil Kovačun, ki sicer ni bil kmet, ampak je imel na vasi delavnico, in so si ga vsi radi privoščili, ker je neuradno imel raje dedce kot babe. A ker je bil dober dečko, ga niso gledali postrani.

„Joj, Kovačun, od kdaj pa tebe babe zanimajo!“ In že so spet letele pikre na vse strani.

„Saj nikoli nisem rekel, da me ne, a ne da nisem? No v glavnem, Tona, mam jaz en stari mobitel v delavnici, ti ga dam. Ampak obljub, da drugič pokličeš, ja!“

Tistikrat je zunaj potrobil pek in možje so se s cekarji odpravili iz gostilne.

Minilo je nekaj tednov, in nekega jutra je Tona, že ko je stopil iz hiše, zagledal avto. Roka je kar sama poletela proti žepu.

„Fantje, danes je pa mercedes!“

V nekaj minutah so bili vsi v koruzi.

„U, danes je pa res veselo, lej kok se gunca!“ se je režal Vrbinc. Tudi ostali so sončili zobe in se dregali pod rebra. In glasovi od znotraj so jim pravili, da sta tokrat v akciji več kot dve osebi. Potem pa so se odprla vrata.

„Porkamadona, dedec je,“ je siknil Joži.

„Pa tadrug je tut dedec!“ je dopolnil Tona. „Kje je baba!“

„O jebemti, še en dedec!“ je spodsekalo Vrbinca.

Obtožujoči pogledi so se ustavili na Tonu, ki si je v tistem trenutku želel, da bi se brazde razprle in ga pogoltnile do peklenskih globočin.

„Buzerante si nas peljal gledat!“

„Jebemti, Tona, a ni dost, da gledam kako mi biki skačejo drug po drugem?“

Ubogi Tona sploh ni mogel več razsodno razmišljati in se mi je zato mimo možganov na jezik prikradla usodna neumnost:

„Ja saj, kakršen gospod...“

Stavka ni utegnil dokončati, ker mu sapo odvzela dobro merjena klofuta utrjene kmečke roke. Tuleč je planil iz koruze, ostali pa za njim. Vesela druščina, ki se je pretegovala okoli avtomobila, se je tako ustrašila, da niti pomislili niso na avtomobil in jo nagi, kot od boga rojeni ucvrli stran od morilske tolpe, ki se je namenila prav proti njim. Edino Kovačun je zaostajal za skupino in s prestrašenim glasom piskal:

„Pobi, dejte no, umirte se! Saj smo vsi ljudje, zaboga! A boste drugič mene tudi! Počakajte no, Kristus Jezus!“

A procesija se ni ustavila. Vlekli so jo na vso moč skozi vas in mamke, ki so se odpravljale k jutranji maši, so se v grozi križale, kot da so videle samega rogatca. Potem pa je Tonu zmanjkalo moči in težko sopeč se je zvrnil na mokro travo, okoli njega pa so enako popadali vsi ostali. Nagci, ki jih je gnal adrenalin, so izginili v bližnjem gozdu.

„Nikoli... več... ne.. naredi... česa...“ je zasopel Vrbinc

Tona ni mogel izdaviti niti besede. V prsih mu je piskalo in z muko je pokimal. Čez nekaj časa so se trudoma pobrali in raztepli vsak na svojo stran.

Mercedes je na tistem mestu stal skoraj štirinajst dni, dokler ni ponj prišla vlečna služba. Celo tisti možakar je hodil dokaj oprezno okoli, pripravljen, da v trenutku skoči nazaj v tovornjak in jo ucvre. Bog ve, kaj so mu rekli. Kmetje pa so se še nekaj tednov po hudičevi procesiji med čakanjem na peka izogibali s pogledi

(spisana za Prozne mnogoboje 2008, uvrščena med najboljše tri.)