 |
| avtor: Aleš Stepan |
Kapljica je polzela po dolgi ledeni sveči, za trenutek postala na
konici, se počasi odtrgala in padla v globino. Sveča je visela z
zarjavele polomljene rešetke, ki je, kot po čudežu, še ostala na svojem
mestu. Desetletja so minila, odkar je skupaj z drugimi rešetkami
sestavljala prehod nad dvorano. Streha, nekoč ponos dvorane, je bila
zdaj samo še par jeklenih nosilcev in prečnikov, ki so onemoglo štrleli v
zrak, skoraj kot okostnjakova polomljena rebra. Počrnele odprtine, kjer
so nekoč bila okna, so zijale v okolico in hladen piš je s sabo nosil
prah ter ga vrtinčil po zraku, dokler ni omagal; a prah se ni utegnil
dobro poleči, ko je veter že spet našel pot v notranjost.
Ni več
vedela, kako dolgo bo še zdržala, a morala je naprej. Če se ustavi, bo
umrla. In otroka z njo. Tako kot so pomrli vsi, ki so bivali v
zaklonišču. Do samega konca je odlagala ta neizbežni trenutek, vedno je
našla nov izgovor, da ostane še malo, da mora poskrbeti za tiste, ki so
še komajda živeli, da mora pokopati mrtve, da Zunaj ni mogoče živeti, da
otroka ne bosta zmogla stopati ji v korak in jo bosta na poti samo
ovirala, da... Sama pri sebi pa je vedela, da morajo oditi. Če že mora
umreti, potem naj vsaj sama pri sebi ve, da ni umrla kot ostali, ki so
se vdali v usodo, izgubili voljo do življenja in shirali, ali pa
pokončali sebe ali druge. Sama s sabo je hotela imeti čist račun.
Ko
je odprla debela jeklena vrata, je vanjo udarila pusta sivina. Polmrak
in veter sta občutek praznine še stopnjevala. Svet je bil mrtev. Otroka
sta se privila k njej kot preplašeni živalci, a vendar skupaj z njo
zakorakala v puščavo. Prah, ki ga je nosil veter, jim je onemogočal, da
bi videli kaj dlje kot lučaj ali dva. Iz žepa je vzela kompas in
poiskala zahod. Na zahodu, tako sta ji govorila starša, je ležalo
njihovo mesto. Ni se ga spominjala v celoti, bila je še premajhna, ko so
ga zapustili in se naselili v majhne celice, zakopane pod zemljo. Štiri
leta je imela, ko so se preselili sem. Zdaj jih ima šestintrideset.
Ne,
ni se spominjala mesta. Le drobni izseki, veliko luči, zelena drevesa,
ježa na očetovih ramah, ko so se sprehajali po nakupovalnem centru,
veselje in vrišč in ljudje, ogromno ljudi. V zaklonišču jih je bilo dva
tisoč. O ja, nekateri so umrli tako, kot naj bi ljudje umrli, od
starosti, in v dvaintridesetih letih jih je prišlo nekaj na svet, vendar
so vseeno bili le majhna skupina, pred katero nisi mogel imeti
skrivnosti, in nikoli nisi bil sam. Kako si je včasih želela samote.
Zdaj jo ima. Ampak, kaj le govori, saj sta z njo otroka. Te misli se je
zavedla šele, ko se je zdrznila in ugotovila, da jo ena od deklic cuka
za obleko. Bila je lačna, zagotovo tudi na smrt utrujena, ampak še vedno
je stopicljala poleg nje. Zavzdihnila je, iz nahrbtnika vzela hranilno
ploščico in jo prelomila na tri dele. Še devet takih ploščic je imela v
nahrbtniku, še devet dni upanja, da bo našla nekaj, nekoga, karkoli.
V
daljavi je zagledala temne gmote, ki so se dvigale iz opustele ravnice.
Mesto? Mesto! Kot da jim je bližina mesta vlila novih moči, so se
napotili proti ruševinam, ki so jim bile žalostna dobrodošlica. Kajti
tisto, kar je bilo nekoč mesto, je zdaj bil le kup razvalin. Nobena
zgradba ni ostala cela, tu in tam se je nekaj metrov v višino pel kak
le napol podrt zid. Atomski udar je mesto zravnal z zemljo. Le ena
zgradba je ostala. Velika dvorana nakupovalnega centra, ki so ga takrat,
nekoč, razglasili za vrhunec tehnologije, za stvar, ki bo preživela
tudi ljudi, kot so takrat rekli v šali. Ob misli, da je dvorana res
preživela ne samo tiste, ki so jo postavili, ampak kar celotno
človeštvo, se je trpko nasmehnila. In točno proti tej dvorani je
namerila korak. Otroka sta že napol spala, zato si je manjšo deklico
naložila na rame in spodbujala večjo, naj še zdrži teh nekaj korakov do
zavetja.
Končno. Bili so pod streho, ali vsaj pod stropom, v zaprtem
prostoru. Kar odleglo ji je, ko na licih ni več čutila mrtvaškega vetra.
V kotu je pripravila ležišče za vse tri in po dnevih blodenja od
zaklonišča proti mestu je končno spokojno zatisnila oči. Deklici sta že
zdavnaj spali. Preden je zaspala tudi sama, se je odločila, da počakajo
dan ali dva v mestu, morda se ji nasmehne sreča in bo našla kakega
preživelega, ki je prišel v mesto, tako kot ona. Potem se je še
zahihitala ob lastni neumnosti, saj je dobro vedela, da je možnost za
kaj takega pravzaprav nična in končno jo je zagrnil spanec.
Naenkrat
se je zbudila. Zaslišala je zvoke premikanja. Ali to pomeni, da ni sama?
Hitro je skočila pokonci, pogledala po deklicah, ki sta trdno spali in
se napotila v smeri zvoka. Mimogrede je potipala po boku in se
prepričala, da je pištola, ki jo je vzela s sabo še na svojem mestu in
se napotila proti osrednjemu delu, ki so ga nekoč krstili za stekleno
dvorano. Zdaj je bila prepričana, v mrču pred sabo je zagledala postave,
ki so se kradoma premikale. Potegnila je pištolo, in zavpila. Postave
so se, prestrašene od njenega glasu obrnile in zagledala je moškega, z
dvema dečkoma. Prav tako kot ona so zaslišali čudne zvoke in se podali v
raziskovanje. Povedal ji je, da je prišel z juga, da so ravno tako
zadnji preživeli iz zaklonišča in da so se, kakor so vedeli in znali,
napotili proti mestu. Spogledala sta se in istočasno bruhnila v smeh.
Možnost, da se srečajo, je bila res tako neznatna, da jih je skupaj
lahko pripeljal le čudež. Spet so zaslišali škripajoč zvok. Ona se je
zavedla, de je deklici pustila sami in ju stekla zbudit. Ko so se vse
tri vrnile, jo je On prijel za roko in odpeljal celotno skupino po
prehodu. Ničesar ni hotel reči, le zagonetno se je smehljal.
Stopili
so v veliko dvorano, odkoder je prihajal zvok. In uzrli grotesken
prizor. Sredi dvorane so se premikala napol uničena okostja štirinogih
robotov, ki so sklanjali glave in jih spet dvigovali ter premikali
čeljusti, kot da meljejo nevidno hrano. Poleg njih je stal dvonogi, ki
je v rokah držal zakrivljeno palico, nedaleč od njega je na tleh ležal
še eden, z odtrgano nogo; njegova druga noga je še vedno mahala po zraku
v neskončnem, brezupnem maršu, tretji pa je brez glave klečal ob dveh
drugih robotih. Manjši je ležal na tleh, in ni deloval, večji pa je
sedel ob nečem namišljenem in premikal roko, kot da boža nekaj, kar je v
njegovem naročju. Vso sliko sta dopolnila še večja štirinoga robota, ki
sta spominjala na okostji osla in goveda.
Stali so in zamaknjeno
gledali v železje, ki je nadaljevalo svoj ples. On in Ona sta se vrnila
desetletja nazaj, mrtva kovina se je čarobno oblekla, zagledala sta
družino z novorojenim otrokom, ki je ležalo v jaslih.
"Očka, glej,
jaslice! Božič je!" je vriskala, oče pa se je smejal, držeč jo na ramah,
da je videla jaslice iznad množice v nakupovalnem centru.
Privid se je razblinil.
"Božič
je," je dahnila. On je le prikimal in jo objel prek ramen. Potem so se
obrnili in odšli, tistemu, kar je nekoč bil osliček, pa je odpadla
čeljust.