Stereotipi o igričarjih

Danes me je k pisanju spodbudil en model, ki se je na Youtubu nadvse razhudil, ker mu EA ni dovolil igrati najnovejšega Sim City. Strežniki so pač pod navalom klecnili, kot se to redno dogaja, ko pride na plano kaka nova igra. Verjetno se še vsi, ki se z igrami ukvarjamo ljubiteljsko ali profesionalno, spomnimo zloglasne napake 37, prvega šefa v Diablu 3.
No, problem je nekje drugje. Najprej si poglejte, kako se je poba razhudil:

Torej, da smo si na jasnem, Francis je konstrukt. Svojo podobo, ki neustavljivo spominja na Cartmanovo, zna izkoristiti, da je postal manjši spletni fenomen. Vse vpitje, cepetanja in mahanje s klobasastimi ročicami ni pristna igričarjeva jeza, marveč zaigran prizor. Resda improviziran, a vendarle.
Tisto, kar zbode, je predstava, ki jo imajo ljudje o igričarjih. O zamaščenih, špeglastih geekih brez življenja in brez duše, ki živijo pri mami in ves ljubi dan buljijo v računalo, ter se cmerijo kot pičke, ko nekaj ne gre po njihovem.
Kar zbode še bolj, je to, da nas, ostalih to očitno ne moti. Kot bi v zašpehani podobi uzrli neko zadoščenje - hvalabogu, jaz pa že nisem tak.
Igričarstvo je postalo mainstream. Mulci, ki smo se zabavali s spektrumi, komodorji, atariji in NES smo odrasli in imamo svoje družine. Večina nas ni pozabila na igre, marveč so še vedno del našega vsakdana, in z njimi naših družin. Ni več mam, ki bi rentačile, da spet čepimo pri prekletih igricah (zdaj to počnejo žene, še posebej kadar je treba v trgovino, odnesti smeti ali pomiti posodo), še vedno pa se radi obnašamo do svojega hobija, kot da je neka otročja stvar, oziroma zreducirana na brezživljenjske debeluhe, kot v zgornjem videu. Kot bi nas bilo sram priznati, da uživamo v igrah.
In tega ne morem razumeti. Nas je sram iti v kino? Na koncert? Si kupiti knjigo? Zakaj bi torej igričarstvo, v katerem se obrne več denarja, kot v Hollywoodu, ki brez problema pobira največje igralske in pisateljske talente, ter jih dodaja lastnim - programerskim, oblikovalskim, arhitekturnim, da nam ponudi nove svetove, v katerih sodelujemo sami? Z družino in prijatelji? Ali popolnimi neznanci, s katerimi pa se na ta način na koncu zbližaš?
Nisem človek, ki bi pozival, naj bomo ponosni, ker smo igričarji. Ne vidim smisla v tovrstnem ponosu, kot ga ne v tistem, kaj te spolno privlači ali v kateri državi so rojen. Tudi filmoljubci ne hodijo na parade kjer bi izpričevali da z gibljivimi slikami ni nič narobe. Lahko se pa vsi po vrsti končno otresemo zadrege, ki nas očitno preveva ob misli, kaj bodo rekli drugi, ko bodo izvedeli, da igramo igrice.
Nič.
Ker jih igrajo tudi sami.

Best Korea to the rescue.

V zares ironičnem zasuku dogodkov, ko je norveška piratska stranka pod pritiskom nosilcev avtorskih pravic popustila in odpovedala gostovanje najbolj znanemu sandokanskemu trackerju, se je le deset minut po izklopu strežnika Piratski zaliv vrnil na sceno. Gostoljubje so mu ponudili v Severni Koreji! Načrt je bil očitno v pripravi že nekaj časa, saj tako hitro prenosa pač ne moreš izvršiti.


Dejstvo je, da podjetni mladci kljub milijonskim in zapornim kaznim, na katere je bila zabavna industrija tako ponosna, še zdaleč niso rekli zadnje besede. Jadra na znameniti ladji so pomenljivo spremenili v barve novega doma, dočim korejske oblasti dejanja še niso komentirale. Vsekakor pa se lahko nadejamo kakega zanimivega govora Kima Jonga Una o tem, kako je to nov korak k razpadu ameriškega imperializma.

Update: 
Kaze, da so si spet privoščili pošteno potegavščino. Strežnik je v Koreji le navidez, saj s spoofanjem BGP vnašajo korejsko številko IP. Po odzivnih časih sodeč je strežnik še vedno nekje v Evropi.

Vse kar vem o seksu, sem se naučil v porničih

Ker sem danes izjemno dobre volje, se bom spet posvetil enemu krajšemu sestavku, ki se dotika te, oh tako pregledane in prežvečene strani našega spolnega življenja - pornografiji.
Eden glavnih razlogov, da sploh pisem tele vrstice, je ogromen obulus občestva, predvsem mlajše populacije, ki dejansko nima praktičnih spolnih izkušenj, vendar menijo, da obvladajo teorijo, ker so jo videli sto in stokrat na slikicah in filmčkih z interneta.
Kaj se potem zgodi s takim mladcem? Mladenke so malce bolj imune, ker jih tovrstno slikovje in filmovje ne privlači toliko. Vsaj spočetka. Potem jih ponavadi premaga radovednost.

Da takoj na začetku opravimo kar s prvo famo: porno filmi, v nasprotju s popularnim mnenjem, nimajo neke bistvene izobraževalne note, kar se spolnosti tiče. Z gledanjem pornjakov nihče ne bo postal spolni mojster. O ja, kdaj pa kdaj ti lahko porodijo kako zanimivo idejo, ki spolno življenje popestri, toda za mojstrovanje posteljnih veščin se mora vsak potruditi sam in jih izpopolniti z obilico prakse ter upoštevanjem partnerja. Če se zavedate tega, ste z ena poti k statusu umetnika ljubezni. A ta pot je trnova...

Pa pojdimo po vrsti.

Porno:
Ženske so vedno pripravljene na fuk, med nogami se jim pocedi že ob misli na trdega otepača, ki jih čaka v moških hlačah.

Lajf:
Že res, da se ženskam seks sprehaja po možganskih vijugah praktično tako pogosto kot dedcem, vendar to ne pomeni, da se bo parila tukaj in zdaj. Ženski se namreč poleg vtikanja sprehajajo po sivih celicah obleka, za katero nima denarja, ostale cunje, ki jih mora oprati, maskara, ki ji lepi trepalnice, celulit, ki ga skriva pod štumfi, na kak nesrečen dan pa še PMS, pospravljanje po bajti, tečen šef v službi in ona čudna bunkica, ki jo včasih zatipajo, včasih pa ne. Vse našteto ji voljo do parjenja efektivno pobere. In če se približa še potreben tip, je včasih to komot kaplja čez rob, zategadelj je dotični v sekundi natuljen tako, da si mesec dni ne bo upal kake bejbe vprašati niti, koliko je ura.

Porno:
Ko s telesa odleti večina cunj, se prikažejo joški, ki jih je podpirala najmanj košarica C. Lepo zaobljeni in sploh taki, da bi jih človek kar pomolzel, če ne bi imeli se kakega pirsa notri. Majhni joški so rezervirani za filme, ki imajo v naslovu TEEN ali celo LOLI.

Lajf:
Na vsaki plaži lahko opazite joške najrazličnejših barv in najčudovitejših oblik. In prav je tako. Raznolikost je zabavna. Monolitnost je dolgočasna. Vsaki joški so na svoj način luštni. Joški so zabavni. Ne pozabite, da je njihova primarna naloga hranjenje negodnih otročičev. Ljudje smo edina živalska vrsta, ki se na joške zares pali. Verjetno zato, ker smo skozi tisočletja evolucije zaceli seksati od spredaj in so nam te blazinice lep nadomestek za okrogline ritke. Silikon v zizah nima kaj iskati, razen v primeru reparativne kirurgije, recimo po odstranitvi dojke. Sem dejtal s punco, ki jošk dobesedno ni imela, a je cvilila od ugodja, ko sem jo žgečkal po bradavičkah. It is fun nevertheless. Punce, enako velja za pirsinge. Pomislite na to, da bo nekoč mali od tam pil mlekca. Kako bo teklo ven, če narediš zraven še dve luknji, naravna izvodila pa se zabrazgotinijo?

Porno:
V prvi sekundi je bejba na kolenih in skrajno pohotno vleče kurca iz hlač, da si ga v naslednjem trenutku že zmaši v usta.

Lajf:
Zdajle bom izdal eno skrivnost. Punce zares rade fafajo. Ampak šele potem, ko pridejo na okus. Predvsem pa morajo biti prepričane, da ste resni dec zanjo. Fafanje na skretih vsled trenutne simpatije je fama, ali pa posledica prevelike količine ekstazija (včasih tudi alkohola). Zato naj vas ne preseneti, ce bo punca navkljub perfeknemu kunilingusu, s katerim ste ji podarili verižni orgazem, vprašljivo pogledala proti vaši batini in rekla: "A zdaj moram pa jaz tut to naredit?" (resničen dogodek!). Odgovor "Suck it down, biatch!" ni na mestu. Potrpežljivost je ključ. Kaj kmalu se zna zgoditi, da bo prišla k vam in sama rekla "Daj mi hitr kurac v usta da ti ga pofafam in obdelam." © Ali En

Porno:
Vse punčare imajo brite pizde. No, to dandanašnji ne velja več, saj se počasi spet kažejo sramežljivi grmički.

Lajf: 

Če smo končali z Alijem prej, pa zdaj začnimo. Desetletja so minila, odkar je prepeval: "Če ma pizdo svojo obrito bejba je kul." S kocinovjem tam doli je v resnici točno tako kot z naglavnim okrasjem. Eni so zabriti, drugi so pristriženi, tretji imajo afro. Zakaj bi češplovlje bilo kakorkoli drugačno? Sprijaznite se s tem in dajte ceniti raznolikost. Izgovori tipa kako se ne da lizat, če ni pobrito (ali kontra, da je golo pedofilsko) so samo kaprice. Vedite, da večina današnjih najstnic brije češplje samo zato, ker se od njih pričakuje, da bojo pobrite, pri sebi pa to opravičujejo z izgovori, da je tako bolj higiensko. Zakaj potem kupujem šampon? Mar bi se po glavi pobril z žiletko in bil ultra(na)čist. Negovano in čisto, to je ključ, ne pa pobritost. Enako velja tudi za tipe, jasno. Aja, zakaj so v pornjakih sploh začeli briti zadeve? Samo zato, da se razpočena mokra češplja bolje vidi! Podoben razlog je tudi s tiči; pobrita koža organ optično malček podaljša. In v pornjakih so dolgi kurci nujni, ane? No, pa nadaljujmo z njimi!

Porno:
Igralci vedno privlečejo take anakonde, da ženske padejo v nezavest (ali nemara prvi orgazem) že ob samem pogledu na orodje, ki jih bo razmesarilo

Lajf:
Vsi vemo, kakšne so povprečne dolžine, pa tudi, da si vsi tipi skrivoma želimo daljšega. Tudi na spletnih forumih se teme o dolžini ali tehniki pojavljajo nonstop. Guess what: dokler nimate ravno skrotovičenega petcentimetrskega črvička, se vam okoli dolžine in obsega sekirati ni. Čeprav stara ljudska modrost naših babic pravi: "Ni vazno, če je dolg, važno je, da je debel," si tudi okoli tega ni potrebno dajati prevelikih skrbi. Nožnica je v resnici dokaj ozka, kratka (8-12 centi) in v večini primerov manjša od vašega lulčka. Je pa izjemno raztegljiva (morda bom pa enkrat res zbral voljo za članek o fistingu). Ampak to še ne pomeni, da je zdaj nujno potrebno vanjo tlačiti samo velike stvari, da bo punca zadovoljena. V njenih spolnih organih so v resnici le tri zelo občutljive točke: klitoris, famozna točka G (če verjamemo, da obstaja) in pa, pazi to, maternični vrat. Če imaš veliko batino in z njo kresneš po cerviksu, bo ženskica zatulila, pa ne od ugodja, od bolečin! Tudi če imaš prav povprečnega kurca, se v določenih položajih zna zgoditi, da preveč grobo zadeneš na to neprijetno mesto. Zna biti prav ne fino. Čisto zares.
Aja, velja tudi omeniti, da obstaja razlog, da v pornjakih vidite vedno iste svinjske njuške in da se Ron Jeremy še na smrtni postelji razlaga, da bo snemal naprej. Selekcija je strašna in tipo mora imeti nadpovprečno velik kembelj, še bolj važno je, da se mu dvigne na komando in najbolj važno je, da mu na komando pride. Si predstavljate snemanje pornjaka, kjer vsi čakajo samo še na to, da se bo jebač končno izbrizgal, on je pa (po možnosti v mrazu in vetru) že cisto scagan in se bolj bori s tem, da bi mu batina se sploh stala? Človek se ti kar zasmili.
Pa še nekaj: pornjakarji so se v stoletju, odkar snemajo take filme, izjemno izurili in uporabljajo vse mogoče in nemogoče trike, da je ja kurc videti čim večji. od postavljanja kamere, do raztegovanja slike in britja dlak. Tudi določene poze so namenjene temu, da je ja videti kurca od ritne luknje naprej in se tako ustvari lažen občutek slonovske velikosti. Ja, kurc čez cel ekran je jasno velik. Zoom, najboljši prijatelj porno igralcev.

Porno:
En sam žrebec zadovolji dve, tri, petnajst pohotnih ženskulj, ki se jim niti polezborititi ni treba vmes.

Lajf:
Kar poskusite, če vam rata, jasno. Že trojček zna biti pošteno naporen, ker se nikakor ne moreš dvema osebama tako zelo posvetiti kot eni sami. Če se pa osredotočiš samo na njun užitek, potem si ti jebena stranka. Ne rečem, v več je lahko zabavno, vendar moškost se ne meri po tem, koliko žensk naenkrat fukaš. Da ne govorim o tem, da znajo punce biti ljubosumne in predvsem o tem, da velikokrat pristanejo v take eksperimente zato, ker hočejo ustreči fantu. Če torej mislite na tak način dokazovati, kakšen merjasec ste, premislite še enkrat. Seks se se vedno prvenstveno dogaja v glavi. Podobno velja tudi za punce. Tipi, še posebej mladi, so zelo posesivni in vas ne bodo hoteli deliti s se enim trdonjo. tovrstno početje jim pravi, da vam očitno ni dovolj, ker zakaj bi si potem želele še enega kurca?
Moja izkušnja pravi, da je za take stvari najbolje, če niso planirane ampak se nekoč pač zgodijo. Seveda morata s partnerjem (partnerko) imeti stvari že prej pospravljene na podstrešju.

Porno:
Poze se menjavajo kot po tekočem traku, malo se nabijamo v rito, malo v češpljo, malo v usta, malo kar počez, in vse skupaj traja uro ali pa še dlje.

Lajf:Tukaj verjetno prihaja do največjih razlik. Najprej vedite, da ne tekmujete v spolnem maratonu. Seks ni vzdržljivostna preizkušnja. Seksamo za zabavo. in da se imamo fajn. Same kopulacije in penetracije pri izkušenih partnerjih lahko včasih trajajo dolgo, spet drugič pa bosta oba potešena že po kratki minutki. Ni treba preizkusiti vseh poz iz Kamasutre. Kavsajta tako, kot vama v danem trenutku paše. In nihče naj se ne poskusi zadrževati samo zato, da bo izpadel ultramaratonec. To ni point seksa. Skupni orgazmi so utopija. Se zgodijo, in so zato takrat tolikanj slajši. Vedno končati skupaj pa je neumnost. Ti je prišlo? Super fajn. zdaj poskrbi, da bo prišlo še partnerju, oz. partnerki. Ali pa tudi ne. Ravnaj se po njegovih/njenih željah. Mimogrede velja še opozoriti na higieno. Iz česplje v rit ja, kontra ne. Iz riti v usta? Če si packa, si kar privošči. Bakterije v ustih so bolj agresivne od tistih v zadnjiku, zato ne bo pretirane škode. Na tem mestu opozarjam tudi na odličen vodnik po analnem seksu, ki sem ga priobčil pred časom. Priporočljivo branje, če tega (še) ne počnete, ali če počnete in vas zanima, ali to počnete prav. Namig: če boli, potem delate nekaj narobe.

Porno:
Dedci izbrizgajo galonske količine belega zdriza po pričakujočih ženskih obrazih.

Lajf:
S sliko, kot jo kažejo pornjaki, je nekaj fundamentalno narobe. Najprej s popolnoma biološkega stališča: če se zdrkaš ženski na fris, potem ne bos nadaljeval vrste in izumrl. Živovino moraš napljuvati daleč v notranjost neke druge odprtine. No, ker pa ne seksamo samo zaradi nadaljevanja vrste, bi nemara znali opravičiti štrcanje kamorkoli. Še posebej, ker se še vedno veliko parov drži znane kontracepcijske metode, da fant "pazi." Ta metoda ni dobra. Ponavljam: TA METODA NI DOBRA. Če kavsnete le občasno, nucite kondome. Če imate stalnega partnerja, naj punca čopa tabletke. Če razmišljata (oba!!!) o družini, brizgajte daleč v notranjost.
Pa da se vrnemo k pujsanju obraza. Punce načeloma tega ne marajo. Tudi zato, ker sperma neprijetno skeli, če zaide v uč. Poglaviten razlog pa je to, da puncam ni všeč, če so popackane po obrazčku. O ja, saj se obriše, ampak vseeno. Špricanje v fris je dokaj poniževalno dejanje. Bolj se ji zamerite po mojem le še, če jo poščijete (razen, če jo to ful rajca - ampak v tem primeru že veste). No, v zadnjih letih so se pojavili filmčki tipa creampie, kjer strički odlagajo tovor v češpljice in rite, verjetno zato, ker so ugotovili, da noben ne zna več pravilno deponirat semena in da populacija upada. Ne vem. Špekuliram.

Porno:
Po izlivu se zaslon zatemni in vsega je konec.

Lajf:
Jah, punca je še vedno kle. In nima nekega namena oditi. Razen v kopalnico, da si umije površine, po katerih se je razsulo tvoje seme. To je zelo pomembno. Zavedaj se, bralec/bralka, da je partner, ki si ga pokavsal(a), tam. In namerava vsaj nekaj časa v tvojem lajfu še ostati. Če temu ne bi bilo tako, potem do fika faka sploh ne bi prišlo. Zategadelj se obnašaj temu primerno; ne samo med rjuhami, ampak tudi v vsakdanjem življenju.

Tako, pri koncu smo. Če koga zanima še kaka podrobnost, mu/ji bom z veseljem odgovoril. Naj pa sklenem še z eno mislijo: porno filmi so tako kot instant kava. Namenjeni so hitremu vzburjenju in njihova ciljna populacija so ponavadi moški, ki se hočejo čimprej zdrkati. Gledanje nečesa in delanje nečesa sta pa dve hudo različni stvari. V porno filmu drugi porivajo tako, da ugajajo tvojim očem. V resničnem življenju pa sem seksaš zato, da ti je lepo. In kar deluje v pornjaku, verjemite, niti pod razno ne deluje, ko ste pred rajskimi vrati sami.

Ni časa blogat, je treba delat:)

Bom jutri rekel kako moško o tem, kaj se ljudje napak naučijo iz porno filmov:)

Po katastrofi

avtor: Aleš Stepan

Kapljica je polzela po dolgi ledeni sveči, za trenutek postala na konici, se počasi odtrgala in padla v globino. Sveča je visela z zarjavele polomljene rešetke, ki je, kot po čudežu, še ostala na svojem mestu. Desetletja so minila, odkar je skupaj z drugimi rešetkami sestavljala prehod nad dvorano. Streha, nekoč ponos dvorane, je bila zdaj samo še par jeklenih nosilcev in prečnikov, ki so onemoglo štrleli v zrak, skoraj kot okostnjakova polomljena rebra. Počrnele odprtine, kjer so nekoč bila okna, so zijale v okolico in hladen piš je s sabo nosil prah ter ga vrtinčil po zraku, dokler ni omagal; a prah se ni utegnil dobro poleči, ko je veter že spet našel pot v notranjost.
Ni več vedela, kako dolgo bo še zdržala, a morala je naprej. Če se ustavi, bo umrla. In otroka z njo. Tako kot so pomrli vsi, ki so bivali v zaklonišču. Do samega konca je odlagala ta neizbežni trenutek, vedno je našla nov izgovor, da ostane še malo, da mora poskrbeti za tiste, ki so še komajda živeli, da mora pokopati mrtve, da Zunaj ni mogoče živeti, da otroka ne bosta zmogla stopati ji v korak in jo bosta na poti samo ovirala, da... Sama pri sebi pa je vedela, da morajo oditi. Če že mora umreti, potem naj vsaj sama pri sebi ve, da ni umrla kot ostali, ki so se vdali v usodo, izgubili voljo do življenja in shirali, ali pa pokončali sebe ali druge. Sama s sabo je hotela imeti čist račun.
Ko je odprla debela jeklena vrata, je vanjo udarila pusta sivina. Polmrak in veter sta občutek praznine še stopnjevala. Svet je bil mrtev. Otroka sta se privila k njej kot preplašeni živalci, a vendar skupaj z njo zakorakala v puščavo. Prah, ki ga je nosil veter, jim je onemogočal, da bi videli kaj dlje kot lučaj ali dva. Iz žepa je vzela kompas in poiskala zahod. Na zahodu, tako sta ji govorila starša, je ležalo njihovo mesto. Ni se ga spominjala v celoti, bila je še premajhna, ko so ga zapustili in se naselili v majhne celice, zakopane pod zemljo. Štiri leta je imela, ko so se preselili sem. Zdaj jih ima šestintrideset.
Ne, ni se spominjala mesta. Le drobni izseki, veliko luči, zelena drevesa, ježa na očetovih ramah, ko so se sprehajali po nakupovalnem centru, veselje in vrišč in ljudje, ogromno ljudi. V zaklonišču jih je bilo dva tisoč. O ja, nekateri so umrli tako, kot naj bi ljudje umrli, od starosti, in v dvaintridesetih letih jih je prišlo nekaj na svet, vendar so vseeno bili le majhna skupina, pred katero nisi mogel imeti skrivnosti, in nikoli nisi bil sam. Kako si je včasih želela samote. Zdaj jo ima. Ampak, kaj le govori, saj sta z njo otroka. Te misli se je zavedla šele, ko se je zdrznila in ugotovila, da jo ena od deklic cuka za obleko. Bila je lačna, zagotovo tudi na smrt utrujena, ampak še vedno je stopicljala poleg nje. Zavzdihnila je, iz nahrbtnika vzela hranilno ploščico in jo prelomila na tri dele. Še devet takih ploščic je imela v nahrbtniku, še devet dni upanja, da bo našla nekaj, nekoga, karkoli.
V daljavi je zagledala temne gmote, ki so se dvigale iz opustele ravnice. Mesto? Mesto! Kot da jim je bližina mesta vlila novih moči, so se napotili proti ruševinam, ki so jim bile žalostna dobrodošlica. Kajti tisto, kar je bilo nekoč mesto, je zdaj bil le kup razvalin. Nobena zgradba ni ostala cela, tu in tam se je nekaj metrov v  višino pel kak le napol podrt zid. Atomski udar je mesto zravnal z zemljo. Le ena zgradba je ostala. Velika dvorana nakupovalnega centra, ki so ga takrat, nekoč, razglasili za vrhunec tehnologije, za stvar, ki bo preživela tudi ljudi, kot so takrat rekli v šali. Ob misli, da je dvorana res preživela ne samo tiste, ki so jo postavili, ampak kar celotno človeštvo, se je trpko nasmehnila. In točno proti tej dvorani je namerila korak. Otroka sta že napol spala, zato si je manjšo deklico naložila na rame in spodbujala večjo, naj še zdrži teh nekaj korakov do zavetja.
Končno. Bili so pod streho, ali vsaj pod stropom, v zaprtem prostoru. Kar odleglo ji je, ko na licih ni več čutila mrtvaškega vetra. V kotu je pripravila ležišče za vse tri in po dnevih blodenja od zaklonišča proti mestu je končno spokojno zatisnila oči. Deklici sta že zdavnaj spali. Preden je zaspala tudi sama, se je odločila, da počakajo dan ali dva v mestu, morda se ji nasmehne sreča in bo našla kakega preživelega, ki je prišel v mesto, tako kot ona. Potem se je še zahihitala ob lastni neumnosti, saj je dobro vedela, da je možnost za kaj takega pravzaprav nična in končno jo je zagrnil spanec.
Naenkrat se je zbudila. Zaslišala je zvoke premikanja. Ali to pomeni, da ni sama? Hitro je skočila pokonci, pogledala po deklicah, ki sta trdno spali in se napotila v smeri zvoka. Mimogrede je potipala po boku in se prepričala, da je pištola, ki jo je vzela s sabo še na svojem mestu in se napotila proti osrednjemu delu, ki so ga nekoč krstili za stekleno dvorano. Zdaj je bila prepričana, v mrču pred sabo je zagledala postave, ki so se kradoma premikale. Potegnila je pištolo, in zavpila. Postave so se, prestrašene od njenega glasu obrnile in zagledala je moškega, z dvema dečkoma. Prav tako kot ona so zaslišali čudne zvoke in se podali v raziskovanje. Povedal ji je, da je prišel z juga, da so ravno tako zadnji preživeli iz zaklonišča in da so se, kakor so vedeli in znali, napotili proti mestu. Spogledala sta se in istočasno bruhnila v smeh. Možnost, da se srečajo, je bila res tako neznatna, da jih je skupaj lahko pripeljal le čudež. Spet so zaslišali škripajoč zvok. Ona se je zavedla, de je deklici pustila sami in ju stekla zbudit. Ko so se vse tri vrnile, jo je On prijel za roko in odpeljal celotno skupino po prehodu. Ničesar ni hotel reči, le zagonetno se je smehljal.

Stopili so v veliko dvorano, odkoder je prihajal zvok. In uzrli grotesken prizor. Sredi dvorane so se premikala napol uničena okostja štirinogih robotov, ki so sklanjali glave in jih spet dvigovali ter premikali čeljusti, kot da meljejo nevidno hrano. Poleg njih je stal dvonogi, ki je v rokah držal zakrivljeno palico, nedaleč od njega je na tleh ležal še eden, z odtrgano nogo; njegova druga noga je še vedno mahala po zraku v neskončnem, brezupnem maršu, tretji pa je brez glave klečal ob dveh drugih robotih. Manjši je ležal na tleh, in ni deloval, večji pa je sedel ob nečem namišljenem in premikal roko, kot da boža nekaj, kar je v njegovem naročju. Vso sliko sta dopolnila še večja štirinoga robota, ki sta spominjala na okostji osla in goveda.
Stali so in zamaknjeno gledali v železje, ki je nadaljevalo svoj ples. On in Ona sta se vrnila desetletja nazaj, mrtva kovina se je čarobno oblekla, zagledala sta družino z novorojenim otrokom, ki je ležalo v jaslih.
"Očka, glej, jaslice! Božič je!" je vriskala, oče pa se je smejal, držeč jo na ramah, da je videla jaslice iznad množice v nakupovalnem centru.
Privid se je razblinil.
"Božič je," je dahnila. On je le prikimal in jo objel prek ramen. Potem so se obrnili in odšli, tistemu, kar je nekoč bil osliček, pa je odpadla čeljust.